Tržaški zaliv ima novo zamejsko olimpijko! Po Danilu Žerjalu, Pinu Kressevichu, Ediju Podberščku, Juriju Uršiču, Mateju Černicu, Arianni Bogatec in Claudii Coslovich bodo Slovenci v Italiji dobili še eno olimpijsko tekmovalko.
To je Jana Germani, 24-letna jadralka iz Trsta, ki je končno uresničila svoje olimpijske sanje. Italijanska jadralna zveza jo je februarja vključila v seznam “azzurrov”, ki bodo avgusta nastopili na olimpijskih igrah v Parizu.
Tržaška jadralka tekmuje na najvišji mednarodni ravni v olimpijskem razredu 49er FX v dvojcu s sotekmovalko iz okolice Gardskega jezera, dvaindvajsetletno Giorgio Bertuzzi. Skupaj sta na zadnjem evropskem prvenstvu v Vilamouri na Portugalskem osvojili srebrno kolajno in priborili Italiji vozovnico za Pariz. Potem ko ju je jadralna zveza tudi uradno vključila na seznam potnikov italijanske olimpijske reprezentance, sta Jana in Giorgia svojo uvrstitev v olimpijsko reprezentanco upravičili s še enim odličnim rezultatom - izjemnim 3. mestom na svetovnem prvenstvu na otoku Lanzarote v Španiji. Uvrstitev na olimpijado in rezultati v zadnjih mesecih so dobra popotnica za nadaljnje uspehe in spodbuda k še večjim željam in njihovi izpolnitvi.
Z Jano smo se pogovorili v dneh, ko je nastopila na regati princese Sofie v Palmi de Mallorca.
Bravo Jana, čestitke za izjemen rezultat! Zadnji meseci so bili za vas zelo intenzivni. Italijanska jadralna zveza vas je postavila na seznam "azzurrov" za olimpijske igre v Parizu, nato ste zablesteli tudi na svetovnem prventsvu. S kakšnimi občutki ste doživljali to obdobje?
Vse to sem doživljala z velikim veseljem v srcu. Obdobje je bilo zelo naporno, zaradi velikega števila treningov in tekmovanj. Potem ko sva s sojadralko Giorgio Bertuzzi dosegli olimpijsko kvoto na evropskem prventsvu, sva se takoj podali v boj za stopničke na svetovnem prevenstvu. Osvojili sva drugo mesto na evropskem prvenstvu, na svetovnem prvenstvu v Španiji pa sva si prijadrali tretje mesto. To naju motivira, da še z večjo vnemo trenirava in se pripraviva na olimpijsko tekmovanje v Marseillu.
Zapisali ste se v zgodovino slovenskega športa v Italiji. Zamejci smo svojega predstavnika na olimpijskih igrah čakali celih dvajset let, potem ko sta se jih nazadnje udeležila odbojkar Matej Černic in metalka kopja Claudia Coslovich leta 2004 v Atenah. Kaj pa vam to pomeni?
Preboj do olimpijskih iger je zahteval veliko truda. Zelo sem vesela, da je tudi moje ime na spisku zamejskih olimpijcev. To pa še ne pomeni, da lahko spimo na lovorikah. Še naprej bo treba trenirati in garati. To počnejo vse ostale tekmovalke. Zato ni časa za počitek. Najino delo na poti do Pariza se je pravzaprav komaj začelo.
Kako pa je bilo v Vilamouri na Portugalskem in na otoku Lanzarote v Španiji? Ste kdaj dvomili v dober rezultat? Bi lahko šlo še bolje?
Najin cilj na evrospkem prvenstvu je bila olimpijska kvota. Vedeli sva, da sta vozovnici za olimpijado v najinem dometu, zato sva jadrali bolj agresivno kot običajno. Sčasoma sva dojeli, da nam to lahko tudi uspe. Pogoji na Portugalskem pa niso bili najboljši. Vetra je bilo premalo. To niso najini najljubši pogoji. Bili pa sva dovolj samozavestni in prepričani v svoje sposobnosti in sva na koncu dosegli drugo mesto. Na svetovnem prvenstvu pa so bili vremenski pogoji bolj ugodni za najin način jadranja. Veter, ki je pihal z obale, je bil podoben burji, tako da sem se počutila kot doma. Od vsega začetka tekmovanja sva vedeli, kakšne možnosti imava, da se prebijeva med najboljše. Poznali sva nivo tekmovanja in značilnosti nasprotnic. Bili sva med najbolje pripravljenimi posadkami in na koncu sva pristali na tretjem mestu.
Kako potekajo priprave na olimpijske igre? Kaj predvideva vaš program priprav?
Trenutno se nahajam v Palmi de Mallorca v Španiji, kjer poteka prestižna Trofeja “Princesa Sofia”. Tu bova z Giorgio preizkusili vse tehnične in taktične možnosti v pripravi najinega nastopa na olimpijskih igrah. V nadaljevanju sezone naju čaka evropsko prvenstvo in veliko treningov po Evropi. Tudi v Marseillu, kjer bo olimpijsko tekmovanje.
Bron na svetovnem prvestvu v dvojcu z Giorgio Bertuzzi je nedvomno dobra popotnica za Pariz. Kakšen je vajin cilj na olimpijskih igrah in katere so značilnosti olimpijskega regatnega polja?
Olimpijsko regatno polje dobro poznava. Lani sva bili na pripravljalni regati, ki je imela enake značilnosti kot uradno olimpijsko tekmovanje. Naravni pogoji v Marseillu so raznoliki: šibak veter, močan veter, povišano valovanje. Treba se bo prilagoditi na različne vremenske razmere. To naju ne skrbi. Dobro sva pripravljeni. Vse se lahko zgodi. Pustimo se presenetiti.
Rezultati, ki ste jih dosegli so sad vaše vztrajnosti in trdega dela. Ob sebi pa imate verjetno veliko ljudi, s katerimi delite svoje uspehe. Katere med temi bi omenili?
Prvi na vrsti je moj trener Gianfranco Sibello, s katerim treniram že dolgo. Zelo sem hvaležna tudi ekipi kondicijskih trenerjev in fizioterapevtov studia Fornasaro iz Trsta. Rada bi se zahvalila tudi svojemu športnemu psihologu Robertu Ferrareseju. Največjo podporo pa mi dajeta moja družina in moj ded, ki je moj prvi navijač. Rada bi tudi izpostavila svoj matični klub TPK Sirena iz Trsta in italijansko vojno mornarico, za katero tekmujem in brez katere bi bilo nastopanje na vrhunski ravni veliko težje.
Slovenski jadralec Vasilij Žbogar je ob nastopih na olimpijskih igrah med slovenske navijače ponesel istrski moto “krepat, ma ne molat!” Ali imate tudi vi kakšen moto? Nam zaupate, kakšnega, če ga imate?
Najin moto v dvojcu z Giorgio Bertuzzi zveni kot tržaška različica Vasilijevega gesla. To je: “Mai molar!” (OP: Nikoli ne obupaj!). Medve sva borki in bova šli do konca!
Avtor: Evgen Ban
