Danes smo v središču Sarajeva uradno odprli slovensko stičišče, ki smo ga poimenovali Foksijev brlog. Gre za hišo, odprto vsem udeležencem zimskega Olimpijskega festivala evropske mladine, ki služi predvsem druženju ter širjenju olimpijskih vrednot.
Po kar 35 letih se olimpizem, olimpijske vrednote, predvsem pa olimpijski duh vrača v Sarajevo. Za nas, otroke Jugoslavije, to mesto in športni dogodek, izpred 35 let, pomeni nekaj posebnega.. med drugim nas vrne v čas združene države, rdečih rutk, Titovih pionirčkev in dneva mladosti. Spomnimo se Bojana Križaja, Vučkota in kolajne Jureta Franka.. velikokrat slišimo naše starše ali naše babice in dedke kako obujajo spomine na staro, dobro Jugoslavijo… vsi vedo, kdo je Vučko in kaj je predstavljal. Vsi se spomnijo prisege Bojana Križaja in kako vzpodbudno mu je množica duš na slavnostni otvoritvi največjega športnega dogodka na svetu, ploskala, ko je za trenutek pozabil naslednji stavek olimpijske zaprisege… Kako smo se veselili prve kolajne za Slovenijo in kako ponosno je Ivo Čarman nesel olimpijsko baklo na delčku njene poti Olimpijskih iger leta 1984.
In danes, 35 let kasneje, smo ponovno tu. Tokrat, pod svojo zastavo, samostojni, majhni, vendar srčni, borbeni in uspešni. To smo mi. Slovenci. Olimpijski komite Slovenije se na prizorišče največjega športnega dogodka nekdanje Jugoslavije vrača z mlado in nadebudno reprezentanco, ki šteje 32 športnikov in športnic. Sedaj so oni tisti, ki bodo pustili svoj pečat na olimpijskih spominih in skupaj s svojimi uspehi krojili nove.
In ker Sarajevo, skupaj s svojo zgodovino, s tem morda mislim še najmanj na tisto, športno, predstavlja pomemben delček mozaika, smo se na krovni športni organizaciji na slovenskem odločili, da te igre, poleg športnega dela, tekmovanj in uspehov, počastimo tudi na malce drugačen način. Srbi, hrvati, slovenci, bosanci, ponovno združeni. Tokrat, ne zaradi vojne temveč zaradi edine stvari, ki ima tako moč, da združi vse narode tega sveta in jih pritegne, da dihajo kot eno. In to slovensko stičišče, ki smo ga poimenovali Foksijev brlog, je namenjen prav temu. Mlajši generaciji, ki se ne zaveda pomena letnice 84, Vučkota in rdečih rutk, pokazati, da se za pojmom šport in olimpijske vrednote skriva veliko več.
In danes, 35 let kasneje, smo ponovno tu. Tokrat, pod svojo zastavo, samostojni, majhni, vendar srčni, borbeni in uspešni. To smo mi. Slovenci. Olimpijski komite Slovenije se na prizorišče največjega športnega dogodka nekdanje Jugoslavije vrača z mlado in nadebudno reprezentanco, ki šteje 32 športnikov in športnic. Sedaj so oni tisti, ki bodo pustili svoj pečat na olimpijskih spominih in skupaj s svojimi uspehi krojili nove.
In ker Sarajevo, skupaj s svojo zgodovino, s tem morda mislim še najmanj na tisto, športno, predstavlja pomemben delček mozaika, smo se na krovni športni organizaciji na slovenskem odločili, da te igre, poleg športnega dela, tekmovanj in uspehov, počastimo tudi na malce drugačen način. Srbi, hrvati, slovenci, bosanci, ponovno združeni. Tokrat, ne zaradi vojne temveč zaradi edine stvari, ki ima tako moč, da združi vse narode tega sveta in jih pritegne, da dihajo kot eno. In to slovensko stičišče, ki smo ga poimenovali Foksijev brlog, je namenjen prav temu. Mlajši generaciji, ki se ne zaveda pomena letnice 84, Vučkota in rdečih rutk, pokazati, da se za pojmom šport in olimpijske vrednote skriva veliko več.
