Posebnost zadnjega srečanja #ŠiB je bila njegova čarobnost – preplet dragocenih športnih in bralnih izkušenj, ki so jih tokrat delili kar trije vrhunski športniki, olimpijci. V pogovoru s športnim novinarjem in domačinom Tomažem Hudomaljem so dobesedno začarali knjižnico in dijake pustili brez besed. Z nami so bili Lara Prašnikar (ženski nogomet), Ana Gros (rokomet) in Mihael Žgank (judo).
Moderator, dolgoletni obiskovalec velenjske knjižnice, je ob začetku priznal, da rad bere tudi s svojimi otroki, zato je gostom najprej zastavil preprosto vprašanje: ali radi berejo? Lara Prašnikar in Ana Gros sta povedali, da najraje bereta na potovanjih in za sprostitev, Mihael Žgank pa je dodal, da so knjige zanj nadgradnja vsakdanjega življenja.
Lara Prašnikar, naša najboljša nogometašica, končno najde več časa za branje. Z zaupanjem pove, da ko si v športu z vsem svojim bitjem, časa vedno primanjkuje. Na maturi je brala Alamuta – knjiga ji je ostala v lepem spominu. Branje ji pomeni pobeg v domišljijo, še posebej v težkih trenutkih. Je oseba, ki ko se za nekaj odloči, to tudi izpelje: kupila je knjige avtorice Colleen Hoover – in jih v celoti prebrala. Lara danes živi svoje sanje. Iz ZDA se je vrnila kot ena izmed osmih najbolje plačanih in najuspešnejših nogometašic na svetu. Ženski nogomet je v tujini cenjen in razvit, mnogo bolj kot doma. Rada igra v tujini, a si želi večje prepoznavnosti tudi v Sloveniji. Vsaki mladi nogometašici je pripravljena pomagati in svetovati. Poudari, da je za svojo pot garala in se morala marsičemu odreči. ZDA so zanjo športni raj, kjer se sanje uresničujejo – a le, če zanje vztrajno delaš. Povezanost med športniki je tam močna, skoraj družinska. Ob tem poudari, kako pomembno je ostati skromen; slava lahko hitro omaje tla pod nogami. Kot hčerka nekdanjega nogometnega selektorja Bojana Prašnikarja šport dobesedno nosi v krvi. Njen življenjski moto? Ko si tik pred tem, da obupaš, se dvigni – in če ne gre, prosi za pomoč. Pogum je tudi v tem.
Ana Gros, kapetanka rokometašic, je z ekipo na olimpijskih igrah v Parizu 2016 uresničila tisto, o čemer sanja vsak športnik. Nosila je slovensko zastavo – trenutek, ki ji bo ostal v duši za vedno. Že med pripovedovanjem jo prevzamejo čustva, saj je bil to privilegij neprecenljive vrednosti. Da športnik uspe, se mora zgodaj odločiti, da bo njegova pot pomembnejša od vsega drugega. Trdo delo, vztrajnost, selitve, strahovi, pogum – vse to je del njene zgodbe. V slovenski reprezentanci nikoli niso bile med najvišje uvrščenimi, a se niso predale: igrale so za državo, za ekipo, za svoje poslanstvo. Po koncu kariere je bilo slovo zelo čustveno. Rokomet pa bo vedno spremljala. Rada bere – že kot deklica je opravila vse bralne značke, danes pa v rokah drži tudi knjige v francoščini. Branje ji širi besedni zaklad in obzorja. Njeno življenjsko vodilo? Premagovanje strahu, stopanje iz cone udobja, tiho preseganje same sebe – tam, kjer rastemo.
Mihael Žgank, judoist, je na OI v Riu zastopal Slovenijo, pozneje pa Turčijo (Tokio 2020, Pariz 2024). Čeprav je v tujini doživel veliko, je v sebi ves čas čutil, da nekaj manjka – pripadnost domovini. Prizna, da si je vedno želel znova nastopati za Slovenijo. Življenje v Turčiji mu je odprlo obzorja, a tudi pokazalo, kako lepo in varno je doma. Judo ga je izoblikoval: naučil ga je spoštovanja, skromnosti, boja s samim seboj. Rad spremlja tudi druge športe, zlasti slovensko kolesarstvo. Knjige pa so njegov vsakdanji spremljevalec: raje kot telefon prime v roke tisto s pravimi stranmi in vonjem papirja. Pred kratkim je pred spanjem bral Hobita, čez dan pa posega po zahtevnejšem čtivu. Ena njegovih najljubših knjig je Alkimist, mladim pa priporoča Pot do uspeha. Kot trener mladih judoistov se nenehno izobražuje in bere tudi o vzgoji in motivaciji mladih. Zanj je v življenju najpomembnejša vera – tista notranja sila, ki ga vodi, ščiti in mu daje smisel.
In tako smo prispeli do zadnjega povzetka letošnjega »športno-bralnega šibanja« po slovenskih splošnih knjižnicah. Kako lepo je bilo, kako ganljivo in intenzivno! Športali smo, brali smo in poslušali zgodbe športnih velikanov, ki so nam odpirali svoje svetove – tiste, v katere običajno ne smemo pokukati. Tokrat smo smeli. In za to bomo vedno hvaležni.
Kaj nas čaka v naslednji sezoni? Ne vemo še. In prav v tem je čar – pustimo se presenetiti.
Hvala vsem sodelujočim za čudovita druženja. V čast in veselje mi je bilo biti del te zgodbe.
Naj športno-bralno poslanstvo živi še naprej.
Zapisala Tina Podgornik, 10. 12. 2025
