Barcelona 1992

O mestu

Gostovanje iger je bilo del širših prizadevanj za modernizacijo in preobrazbo Barcelone. Olimpijske igre so spodbudile razvoj programov »Šport za vse«, ki so otrokom in mladim, ne glede na njihovo socialno in ekonomsko ozadje, poreklo ali spol, zagotovili vse možnosti za ukvarjanje s športom tudi po koncu olimpijskih iger. Namesto da bi zgradili osrednje območje za vse športne objekte, kot je olimpijski park, so se odločili, da bodo objekte razporedili po mestu in po drugih lokacijah v Kataloniji. Študija, ki so jo izvedli urbanisti in arhitekti o sedanjih in prihodnjih potrebah mesta, je usmerjala izbiro lokacije za vsak športni objekt kot sestavni del širšega urbanističnega razvojnega načrta.

Klasičen primer je Port Olympic, nekdanja industrijska cona, kjer so potekala jadralna tekmovanja. Obnova je vključevala čiščenje morske vode ter ureditev novih plaž in rekreacijskih območij za javnost. Po preobrazbi se je območje spremenilo v živahno stanovanjsko naselje in pomembno turistično znamenitost. Novo marino, zgrajeno za olimpijske igre, od takrat uporabljajo turistične ladje in lokalna jadralna šola.

Obvoznice – najpomembnejši prometni projekt, katerega izvedbo so pospešile olimpijske igre – so takoj po koncu iger pripeljale do 15-odstotnega zmanjšanja prometa v središču Barcelone. Poleg tega so bili nekateri odseki cest ponovno namenjeni pešcem in kolesarjem ter preurejeni v javne prostore.

O igrah

Rekordnih 9.356 tekmovalcev iz 169 držav je barcelonske igre napravilo za največje poletne igre do tedaj. Igre so bile deležne visokih pohval, mednarodni mediji so hvalili organizacijo, prostovoljce, športni duh in špansko javnost, nekateri pa jih opisujejo kot ene najboljših olimpijskih iger v zgodovini. Igre so pokazale novo podobo demokratične Španije ter Barcelono in Katalonijo predstavile svetu. Zaradi iger se je Barcelona izjemno preobrazila. Vsa prizorišča so še vedno aktivna, dediščina iger iz leta 1992 pa je bila vzor za prihodnje organizatorje, na primer Londonu leta 2012.

Olimpijske igre leta 1992 so bile prve po koncu hladne vojne in prve po 20 letih, ki jih niso zaznamovali bojkoti. Leto 1992 je bilo tudi prvo leto, ko je Mednarodni olimpijski komite ponovno povabil Južno Afriko na olimpijske igre, po 32-letni prepovedi sodelovanja v mednarodnem športu zaradi apartheida. Po korenito spremenjenem evropskem zemljevidu so v olimpijsko areno na slikovitem štadionu na Montjuicu zakorakale tudi številne nove evropske države. Skupnost neodvisnih držav, sestavljena iz nekdanjih sovjetskih republik (brez baltskih držav, ki so tu že nastopile samostojno), je zasedla prvo mesto na lestvici medalj, saj je osvojila 45 zlatih in skupno 112 medalj. Jasno, tudi Slovenci smo prvič samostojno nastopili na dogodku vseh dogodkov in se veselili tudi prvih kolajn.

Olimpijski vrhunci

Ob vseh spremembah pa je za revolucijo poskrbela tudi košarka, saj so na olimpijskem turnirju v ekipi ZDA prvič nastopili zvezdniki severnoameriške poklicne lige NBA. Sanjsko moštvo, ki ga je vodil nepozabni trio v zasedbi Michael Jordan, Larry Bird in Magic Johnson, je s spektakularnimi predstavami navdušilo publiko in se sprehodilo do zlata. Američanom se je še najbolj približala Hrvaška, za katero sta igrala evropska »vele zvezdnika« Toni Kukoč in Dražen Petrović.

Ob vseh zvezdnikih in izjemnih dosežkih je kar težko izbrati le nekaj imen. Eno se prav gotovo ponuja kar samo - Vitalij Šerbo. Telovadec, ki je nastopal pod zastavo Skupnosti neodvisnih držav, je v gimnastiki držal prav vse niti v svojih rokah. Domov je odnesel kar šest zlatih medalj. Blesteli sta tudi atletski legendi, Američan Carl Lewis in Jamajčanka Merlene Ottey, ki je dvanajst let za tem v Atenah tekla pod slovensko zastavo.