London 1948

Pregled reprezentance po panogah

Zanimivosti z olimpijskih iger London 1948

To so bile, po dvanajstletnem premoru, ki ga je povzročila druga svetovna vojna, prve poletne olimpijske igre od iger v Berlinu leta 1936. Olimpijske igre leta 1940 so bile sprva načrtovane v Tokiu, nato pa v Helsinkih, medtem ko so bile igre leta 1944 začasno načrtovane v Londonu, nato pa prestavljene. Velika Britanija je zaradi povojnih finančnih težav in težav z razdeljevanjem živil olimpijske igre skoraj prepustila Združenim državam, vendar je takratni kralj George VI. dejal, da bi gostovanje olimpijskih iger pomagalo Britaniji pri povojni obnovi.

Postale so znane kot »igre varčevanja« zaradi težkih gospodarskih razmer in racionirane prehrane. Športniki so sicer prejemali enake povečane obroke kot pristaniški delavci in rudarji, in sicer 5.467 kalorij na dan namesto običajnih 2.600. Za igre niso zgradili novih prizorišč - tekmovanja so potekala predvsem na stadionu Wembley, znanem tudi kot Empire Stadium, in v Empire Poolu v Wembley Parku - športnike pa so namestili v obstoječih nastanitvenih objektih v okolici Wembleyja namesto v olimpijski vasi, tako kot na igrah leta 1936 in kasneje leta 1952 v Helsinkih. Moški tekmovalci so bivali v taborih RAF ter v vojaškem taboru v Richmond Parku, ženske tekmovalke pa na londonskih univerzah.

Novosti

Otvoritvena slovesnost in več kot 60 ur prenosa olimpijskih iger je bilo v živo predvajanih na televiziji BBC. To so bile prve olimpijske igre, ki jih je širša javnost lahko spremljala doma. Prenos je bil takrat uradno na voljo le v londonskem območju, vendar je bilo v ustreznih pogojih mogoče signale sprejemati tudi precej dlje, zato je del prenosov ujel vsaj en gledalec na Kanalskih otokih. BBC je ocenil, da je vsako od njihovih olimpijskih oddaj spremljalo povprečno pol milijona gledalcev. Za pravice do prenosa je televizijska hiša plačala 1000 funtov.

Mnoge države, med njimi Burma, Cejlon, Libanon, Portoriko, Sirija in Venezuela, so bile zastopane prvič. Nasprotno, športnikov iz Japonske, Nemčije ali ZSSR, ni bilo. Prvi dve na igre nista bili povabljeni, slednja pa je povabilo zavrnila. Rusi so poslali le opazovalce, ki so njihovim atletom pomagali pri pripravah na naslednje igre leta 1952.

Olimpijski vrhunci

Sedemnajstletni Američan Bob Mathias je zmagal v deseteroboju le štiri mesece po tem, ko se je začel ukvarjati s tem športom. Še danes velja za najmlajšega športnika v zgodovini olimpijskih iger, ki je osvojil zlato medaljo v moški atletski disciplini. Najboljša športnica je bila nizozemska šprinterka Fanny Blankers-Koen. "Leteča gospodinja", 30-letna mati dveh otrok se je udeležila treh šprinterskih disciplin in štafete ter zmagala v vseh štirih. Takrat je bila tudi favoritinja in svetovna rekorderka v skoku v daljino in višino, vendar so bile ženske športnice omejene na maksimalno tri posamične nastope.