Los Angeles 1984

Pregled predstavnikov po panogah

O igrah

Na sceno so se vrnili ameriški športniki, svoj odgovor na bojkot iger v Moskvi pa so jim podali predstavniki Sovjetske zveze in nekateri somišljeniki. Tako bi tudi za igre v Kaliforniji težko dejali, da so bile srečanje vseh najboljših športnikov sveta. Čeprav so socialistični bojkoti opazno skrčili konkurenco v nekaterih športih je na igrah kljub temu sodelovalo 140 nacionalnih olimpijskih komitejev, kar je bil takratni rekord. Dobro vzdušje je prevladovalo do te mere, da so se športniki na otvoritveni slovesnosti spontano pridružili plesu, kar je običajno rezervirano za zaključno slovesnost.

Ameriški prireditelji so pripravili do potankosti izdelano finančno konstrukcijo iger. Poslovni del je vodil podjetnik Peter Ueberroth, ki je privabil množico pokroviteljev, tako da gradnja objektov in sama organizacija nista trpeli. Posledično so igre vodile v vse večjo komercializacijo, kar je šlo mnogim močno v nos. Američane to ni odvrnilo od podobnega pristopa k organizaciji poletnih iger v Atlanti 1996, ki so bile tarča enakih kritik.

Olimpijski vrhunci

Ob odsotnosti sovjetskih športnikov so igre potekale povsem v znamenju domačinov, ki so bili na lestvici najuspešnejših držav z naskokom prvi. V Ameriki je ostalo kar 83 zlatih, 61 srebrnih in 30 bronastih odličij. Drugo uvrščena Romunija jih je zbrala "le" 20 zlatih. Pač pa so imeli Romuni v svojih vrstah telovadko Jekaterino Szabo, ki je postala štirikratna olimpijska prvakinja, ob tem pa si je pritelovadila še eno srebro. Kljub izjemnim dosežkom gibčne 17-letne Romunke pa je igre zaznamoval predvsem domači šampion Carl Lewis. Prvi zvezdnik iger je bil nepremagljiv v teku na 100 in 200 metrov, v skoku v daljino in v štafetnem teku. S tem je po 48 letih ponovil podvig rojaka Jesseja Owensa, le da njegov podvig ni imel tako izrazito politično-rasne konotacije.

Slovenci v Los Angelesu

Jugoslavija je bila na olimpijskih igrah ob Romuniji edina socialistična država, ki ni sledila bojkotu Sovjetske zveze in njenih zaveznic. Tovrstna odločitev je bila modra tudi z vidika dvajsetih slovenskih športnikov, saj bi bili v nasprotnem primeru prikrajšani za dobre dosežke.

Po letu 1968, ko je s svojimi vajami na konju z ročaji navduševal Miro Cerar, se je na prsih Slovenca znova znašla kolajna najlepšega sijaja. Celjski rokometni vratar Rolando Pušnik je bil namreč član zmagovite jugoslovanske reprezentance, ki je na olimpijskem turnirju za seboj pustila izbrani vrsti ZR Nemčije in Romunije ter se tako povzpela na sam vrh. Po jugoslovanskih notah pa se je plesalo tudi v ženski konkurenci. Rokometnega zlata se je tedaj veselila tudi Alenka Cuderman, častna prva slovenska zlata olimpijka.

Odličij pa niso osvajali zgolj rokometaši. Do brona se je namreč prebila nogometna reprezentanca nekdanje skupne države. Modri dres sta tedaj nosila tudi Marko Elsner in kasnejši selektor slovenske reprezentance Srečko Katanec. Pred »Jugo« sta se v LA-ju uvrstili le izbrani vrsti Francije in Brazilije. Solidno je nastopila tudi ženska košarkarska reprezentanca, za katero je tedaj igrala tudi Polona Dornik. Jugoslavija je zasedla sedmo mesto.

Slovenci do odmevnih rezultatih pod toplim kalifornijskim soncem niso prišli zgolj v moštvenih športih. Tako sta se, denimo, izkazala judoista Filip Leščak in Franc Očko. Prvi je v kategoriji do 78 kg osvojil peto mesto, drugi pa je bil do 65 kg sedmi. Sedmi je bil na cestni dirki tudi kolesar Bojan Ropret. Znova se je izkazal plavalec Darjan Petrič, ki je v disciplini 1500 m prosto zasedel šesto mesto.