Montreal 1976

Pregled reprezentance po panogah

Zanimivosti s poletnih olimpijskih iger Montreal 1956

Zaradi tragedije V Munchenu leta 1972 so igre v Montrealu potekale v znamenju strogih varnostnih ukrepov in brezhibne organizacije, kar sta bila tudi zaščitni znak iger XXI. olimpijade v kanadskem Montrealu. Kljub vsemu ni šlo brez političnih nasprotij, ki so svoje mesto znova našla tudi na teh igrah. Zaznamoval jih je bojkot afriških držav, v katerem je sodelovalo 22 držav. Bojkot je organizirala Tanzanija v protestu proti novozelandski ragbi ekipi, ki je gostovala v Južni Afriki v času apartheida, kljub temu pa je bil njihovim olimpijcem omogočen nastop na olimpijskih igrah.

Novosti in vrhunci

Ženska tekmovanja v košarki, veslanju in rokometu so se prvič pojavila na olimpijskih igrah. Hokej se je prvič igral na umetni podlagi.

Olimpijski prvenec je dosegla 14-letna Romunka Nadia Comaneci, ki je osvojila 5 medalj, od tega 3 zlate in bila za svoje nastope ocenjena s sedmimi popolnimi desetkami, prvimi popolnimi ocenami na olimpijskih igrah. Alberto Juantorena iz Kube je dosegel prvo dvojno zmago na 400 m in 800 m. Japonska ženska odbojkarska reprezentanca se je izkazala za nedotakljivo in vse tekme zmagala brez izgubljenega niza, Miklos Németh iz Madžarske pa je zmagal v metu kopja in postal prvi sin atletskega zlatega medaljista, ki je sam osvojil zlato. S 53.500 prebivalci so Bermudi postali najmanj poseljena država, ki je osvojila medaljo na poletnih olimpijskih igrah, in sicer zahvaljujoč Clarenceu Hillu, ki je v boksarski težki kategoriji osvojil bron.

Zapuščina in Montreal

Oxford Olympics študija ocenjuje, da so končni stroški olimpijskih iger v Montrealu 1976 znašali 6,1 milijarde ameriških dolarjev (v vrednosti iz leta 2015), preseganje stroškov pa je v realnem smislu znašalo 720 %. Stroškovni presežek predstavlja najvišji zabeleženi stroškovni presežek v zgodovini olimpijskih iger. Do preseganja je prišlo zaradi nerealističnega načrtovanja, nenehno spreminjajočih se projektnih načrtov, nekompetentnega vodstva župana Jeana Drapeauja, korupcije pri dodeljevanju gradbenih pogodb ter zamud in sabotaž, za katere je bila v veliki meri odgovorna sindikalna organizacija "Conseil des métiers de la construction", katere vodja je bil André Desjardins, znan po povezavah z organiziranim kriminalom.

Zapuščina olimpijskih iger v Montrealu je zapletena. Mnogi prebivalci te igre obravnavajo kot finančno katastrofo za mesto, saj se je po koncu iger 30 let spopadalo z dolgovi. Propad bejzbolskega kluba Montreal Expos se po veliki meri pripisuje dejstvu, da se olimpijski stadion ni uspel preoblikovati v učinkovito in priljubljeno prizorišče. Stadion ni nikoli imel delujočega premičnega strešnega sistema, Montreal Tower, ki se čezenj dviga, pa je bil dokončan šele enajst let po olimpijskih igrah, leta 1987. Decembra 2006 so bili stroški stadiona končno v celoti poravnani, takrat pa so znašali že 1,61 milijarde kanadskih dolarjev. Danes stadion nima stalnega najemnika.