Atene 1896

Olimpijski preporod

Olimpijske igre v Atenah označujejo prelomni dogodek olimpijske zgodovine - so namreč prve igre moderne dobe. Idejni oče in pobudnik je francoski aristokrat Pierre de Coubertin, igre pa so - kot nadaljevanje tradicije starogrških iger - potekale v Atenah. Nastopilo je 241 športnikov iz 14 držav. So edine igre, kjer so tekmovali izključno moški predstavniki.

18. junija 1894 se je na pariški univerzi zbral kongres, na katerega se je Coubertin pripravljal že 5 let, v želji, da bi predstavil svoje načrte modernih olimpijskih iger zbranim predstavnikom športnih društev iz 11 držav. Ko je kongres sprejel njegov predlog, je bilo treba izbrati datum za prve moderne olimpijske igre. Coubertin je predlagal, da se igre organizirajo sočasno s svetovno razstavo v Parizu leta 1900. Zaradi zaskrbljenosti, da bi šestletno čakanje zmanjšalo zanimanje javnosti, so se člani kongresa namesto tega odločili, da bodo prve igre potekale že leta 1896. Nekateri člani so sprva predlagali London, Coubertina pa je grški predstavnik prepričal v gostovanje v Atenah. Kongresniki so se soglasno strinjali. Panatenski stadion je zato na velikonočni ponedeljek leta 1896 uradno otvoril moderne olimpijske igre vpričo 80.000 gledalcev.

Brez zlatih medalj

Na začetku zmagovalci tekmovanj niso dobivali olimpijskih medalj, ki pozneje postanejo del identitete olimpijskih iger. V Atenah so tudi pri tem sledili starogrškemu izročilu, saj je zmagovalec dobil srebrno odličje in oljčno vejico za prvo mesto, drugo uvrščeni pa je dobil bronasto odličje in lovorjevo vejico. Prvi prejemnik teh je bil Američan James Connolly. Zmagal je v troskoku in postal prvi olimpijski prvak po več kot 1500 letih. Poleg tega je zasedel drugo mesto v skoku v višino in tretje mesto v skoku v daljino. Skladno z kasnejšimi pravili je MOK njemu in vsem ostalim nagrajencem naknadno spremenil medalje v zlate (oziroma srebrne) in dodelil bronaste za tretja mesta, ki v Atenah 1896 niso bila nagrajena.

Olimpijski športi v povojih

Do standardizacije tekmovalnih olimpijskih sistemov je minilo veliko časa. Prva poročila o igrah so tako vir številnih anekdot, ki si jih današnji bralec težko predstavlja.

• Plavanje ali bitka za življenje: madžarski plavalec Alfred Hajos, ki je osvojil dva naziva olimpijskega prvaka v plavanju na 100 in 1.200 metrov, je pozneje priznal, da je ga je pri plavanju na daljšo razdaljo do cilja pripeljala želja po življenju - ne po zmagi. Za tekmovanja na daljše razdalje so tekmovalce namreč prepeljali s čolnom na mrzlo odprto morje, in jih pustili, da so preplavali zahtevano razdaljo do obale. Skoraj 20.000 gledalcev je tekmovanja spremljalo z obale.
• Poleg prvih olimpijskih športov, ki so še danes v modernejši obliki del olimpijskega programa, so organizatorji predvidevali tudi tekmovanja v nogometu in kriketu - ki se nista uvrstila na program - ter veslanju in jadranju - ki sta bila zaradi različnih razlogov odpovedana.
• Olimpijski športi, ki so del programa olimpijskih iger od 1896: Atletika, kolesarstvo, sabljanje, gimnastika, strelstvo, plavanje, tenis, dvigovanje uteži in rokoborba. Del atletike je bil tudi maraton (ki ga je gostilo grško mesto Marathon), kjer so si Grki zaradi zgodovinske pomembnosti le-tega želeli osvojiti medaljo. Njihov tekač Spyridon Louis je vodstvo prevzel 4 kilometre pred ciljem in ciljno ravnino v veselje 100.000 gledalcev prečkal 7 minut pred drugim najhitrejšim.
• V kolesarstvu se je 7 tekmovalcev pomerilo v 12-urni kolesarski dirki. Kot zadnje tekmovanje prve olimpijade je bilo deležno najslabšega vremena iger. Zaradi mrazu, vetra in dežja so isti dan odpovedali tekmovanje v veslanju. Dirko je zmagal Avstrijec Adolf Schmal, ki je prekolesaril 295,3 kilometra. Poleg tega je osvojil tudi dve tretji mesti v dirki na čas in kolesarjenju na 10 kilometrov, v dirki na 100 kilometrov pa je, skupaj s še 6 od skupnih 10 tekmovalcev, odstopil. Schmal je nastopil tudi v sabljanju, kjer je osvojil 4. mesto.

Konec pomeni nov začetek

15. aprila je potekala zaključna ceremonija. V navzočnost kraljeve družine je zaigrala grška himna, po kateri je kralj Jurij zmagovalcem razdelil nagrade, z njimi pa so se športniki sprehodili v častnem krogu po stadionu.

Olimpijske igre leta 1896 so veljale za velik uspeh. Na teh igrah je sodelovalo največje število udeležencev iz tujine v primerjavi z vsemi športnimi prireditvami do takrat. Panatenski stadion je bil nabito poln največje množice, ki je kadarkoli spremljala športno prireditev.

Kralj Jurij je že pritrdil, da verjame, da bi morale olimpijske igre ostati v Atenah. Z njim so se strinjali mnogi; ameriški športniki so prestolonasledniku Konstantinosu celo napisali pismo, ki je bilo 3. maja objavljeno v New York Timesu - v njem so predlagali, da bi bile vse prihodnje olimpijske igre v Atenah. Coubertin je temu nasprotoval, saj je želel, da bi bile olimpijske igre mednarodni dogodek v vseh pogledih in naj bi tako organizacija iger krožila po različnih mestih sveta. Igre v Parizu štiri leta kasneje so bile že dogovorjene, tako pa se je začela globalna pot olimpijskega duha, ki se je v Atene začasno vrnil šele 108 let kasneje.