Sydney 2000

Zanimivosti s poletnih olimpijskih iger Sydney 2000

Mnogi so pričakovali, da bo olimpijski ogenj že leta 2000 prvič gorel na Kitajskem, a je največja svetovna država svoje olimpijske sanje morala preložiti za dve olimpijadi. Drugič v zgodovini je priložnost dobila dežela ''tam spodaj'' - Avstralija je s svojim najbolj prepoznavnim mestom, Sydneyem, ko so zmagali v glasovanju MOK-a septembra 1993.

Sedem let kasneje so zmagali ponovno. Predsednik MOK-a Juan Antonio Samaranch je na zaključni ceremoniji označil igre za najboljše vseh časov. Strinjali so se vsi.

Mali padci in veliki vzponi

Če pogledamo nazaj Sydneyjske igre niso bile brez težav. Radi pi pisali le o magiji olimpizma, vendar svetu športa na prelomu tisočletja ni uspelo pustiti dopinških škandalov za seboj. Že pred igrami je bilo izključenih mnogo Kitajskih reprezentantov po neopravljenih testih, Ameriški metalec krogle C. J. Hunter pa se iger sploh ni udeležil, pa se je kljub temu med potekom iger razvedlo, zakaj; šlo je za uporabo substanc. Mediji so pograbili kontroverzno zgodbo kot eno redkih kritik, ki so jih lahko izpostavili. Leta kasneje je bila na podoben način izpostavljena tudi Marion Jones, ki je na igrah osvojila tri zlata odličja, na 100 in 200 metrov ter štafeti na 400, poleg dveh bronastih. Rekord za največ prejetih medalj za žensko v atletskih disciplinah na enih igrah je držala sedem let, dokler ji niso vseh razveljavili zaradi uporabe steroidov.

Ugotovili smo torej, da popolnih iger pač ni - popolnosti se lahko igre le približajo. Sydney 2000 je bil zelo blizu. Lokalni junakinja Cathy Freeman je otvorila izvrsten mednarodni dogodek. Kot Aboridžinka je simbolično prižgala olimpijski ogenj v času, ko so Avstralci začeli priznavati, da so v preteklosti slabo ravnali z avstralskimi staroselci, in poskušali rešiti težave, ki so zaradi tega nastale. Velja za edino osebo, ki je prižgala olimpijski ogenj na igrah, kjer je bila kasneje kronana z zlatom - slavila je v teku na 400 m, s katerim je opravičila svoj sloves kot obraz avstralskega olimpizma.

Tisti ponedeljek je bil čaroben. Že po razglasitvi programa smo pričakovali, da bo 25. september nekaj posebnega, dobili pa smo eno najboljših noči v zgodovini atletskih tekmovanj. Osrednji dogodek tega večera je bila seveda zmaga Cathy Freeman v teku na 400 m, kar je bil tako športni triumf kot tudi trenutek nacionalne sprave za Avstralijo. Videli smo tudi uspešno obrambo naslova Michaela Johnsona v teku na 400 metrov, prvo finale v skoku s palico za ženske ter zgodovinski dvoboj v teku na 10.000 metrov med Hailejem Gebrselassiejem in Paulom Tergatom. S pripravo devetih finalov v različnih disciplinah je prireditev pokazala globalno privlačnost atletike in zapustila zapuščino, katero težko opišemo v tako kratkem članku.

Nepozabni prvaki

Magija se je odvijala tudi v centru za vodne športe, kjer je blestel čudežni 17-letnik Ian Thorpe. Domčin je podrl svetovni rekord na 400 m v prostem slogu, ter pobral še dve zlati odličji v štafetah, posamičnih 200 m pa je osvojil blesteči Nizozemec Pieter van den Hoogenband.

Naj končno omenimo tudi naša prvaka na vodi. Odlično pripravljen "Sydney International Regatta Centre" je z odprtimi rokami pričakal Iztoka Čopa in Luko Špika, ki sta na svojem prvem skupnem olimpijskem nastopu prekosila vse. Svetovna prvaka v dvojcu sta si želela le zmago, vse drugo pa bi bilo razočaranje. Razočaranja ni bilo.

Med tem je na zlati dan slovenskega olimpizma streljal tudi Rajmond Debevec - v polno. Z malokalibrsko puško je bil nepremagljiv v trojnem položaju 3 x 40. Leže je nastreljal 397 krogov in za las zasledoval vodilne, v stoje pa pometel s konkurenco s 388 krogi ter v kleče odlično opravil nastop (392 krogov). V finalu je z desetimi streli v stoječem položaju ostal nezgrešljiv in prepričljivo zmagal s 1275,1 krogom - takratni olimpijski rekord. Iztok, Luka in Rajmond veljalo za prve olimpijske zlate medaljiste samostojne Slovenije.

Zapuščina

Kljub vsemu noben športnik ni bil pomembnejši od samih olimpijskih iger leta 2000. Sydney in Avstralija sta postavila merilo, ki ga bo olimpijsko gibanje še dolgo pomnilo. Igre so Avstralcem prinesle občutek enotnosti, ki je segal daleč onkraj športa. Predstavljajo trenutek, ko se je država združila in delila nekaj, na kar se še danes spominja s ponosom. Preko 40.000 prostovoljcev je omogočilo popoln potek dogodkov v varnem okolju, polnem optimizma. Igre so bile deležne pohval z vseh strani: mednarodni mediji so hvalili organizacijo, prostovoljce, transport, športni duh in avstralsko javnost. Bill Bryson iz časopisa The Times je igre v Sydneyju označil za »eno najuspešnejših prireditev na svetovnem odru« in dejal, da »ne bi mogle biti boljše«. Jack Todd je v časopisu Montreal Gazette predlagal, da »bi moral MOK prenehati, dokler je na vrhuncu. Priznati, da boljših olimpijskih iger ne bo nikoli, in s tem zaključiti«.

Igre so brez dvoma postale merilo za duha iger, kot so to povedali v organizacijskem komiteju Londona 2012, prepričani pa smo, da ne le za njih. Moderne olimpijske igre poznamo že od 19. stoletja, v 30. letih prejšnjega so postajale podobne današnjim, v 60. so zaživele v globalni luči preko televizije, v 90. pa začele temeljno spreminjati gostujoča mesta. Tem prelomnicam pa lahko dodamo tudi te, leta 2000. Sydney je otvoril novo tisočletje olimpizma na nov način. Olimpijski duh je močnejši kot kadarkoli prej.