V Knjižnici Mirana Jarca se je odvil še en čudovit dogodek iz cikla #Športajmoinberimo, ki je mladim športnicam in športnikom Gimnazije Novo mesto približal svet branja skozi navdihujoči dialog s športom. Na srečanju sta svoji zgodbi in svojo ljubezen do knjig z dijaki delili dve vrhunski športnici – olimpijki: atletinja Klara Lukan in lokostrelka Žana Pintarič.
Dogodek je s toplo in iskrivo energijo povezovala moderatorka Carmen L. Oven. V uvodu je Tina Podgornik iz Goriške knjižnice Franceta Bevka predstavila pomen projekta, ki ga nosita Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez in Goriška knjižnica. Njuno sodelovanje odpira vrata srečanjem, ki v mladih prebujajo radovednost, vztrajnost in ljubezen do športa in branja.
Klara pove, da si kot deklica ni nikoli predstavljala, da bo kdaj tekla na olimpijskih igrah. V njenem svetu ne obstajajo čarobne paličice – le vizija, predanost in vsakodnevno trdo delo. Ko je v Parizu prvič stopila na olimpijski stadion pred 80.000 gledalci, je občutila tisti enkratni, skoraj pravljični trenutek, ki povrne ves vloženi trud.
Z iskrenostjo je poudarila, da športnik ne more zmagovati vsak dan. Pomembno je, da se vedno znova spomnimo, da je meja premakljiva, da nas ovire krepijo in da je vztrajnost tista, ki nas pelje naprej.
Na vprašanje o povezavi med branjem in vrhunskim športom je Klara odgovorila, da je ta naravnost čudovita. Sama pogosto bere biografije športnikov, saj v njih najde občutek bližine in razumevanja. Sklicala se je na Petra Prevca, ki se je pred tekmami sproščal prav z branjem. Tudi zanjo je branje postal način, kako se umakniti hrupu sveta.
Že kot majhna deklica je rada zahajala v knjižnico in to počne še danes. Vmes je doštudirala in magistrirala ter ob tem ohranila prepričanje, da je knjiga lahko pomemben del vsake športne poti. Spomnila se je zbirke Grozni Gašper, ki jo je večkrat prebrala.
Spregovorila je tudi o težkih trenutkih – poškodbi, zaradi katere pol leta ni obula tekaških copat. Mobilna je bila, trenirati pa ni smela. Takrat se je poglobila vase, v svoje želje in vizijo prihodnosti. Opora družine, trenerjev in prijateljev je bila ključna. Veliko je brala, nekaj časa celo delala v knjigarni. Na dogodek je prinesla knjigo Znanost mirnega življenja Davida Zupančiča – delo, ki govori o samorefleksiji, umiritvi in osebni rasti.
Njeno sporočilo je preprosto in močno: slediti sebi, zaupati v podporno okolje in se na poti tudi zabavati. To je pot, po kateri se oblikuje poslanstvo.
Žana je v lokostrelstvo vstopila skoraj po naključju. Kot deklica ni bila posebej športno aktivna, lok pa ji je nekega dne v roke položil dedek. Šele pozneje je odšla na prvi trening – in tam se je začela zgodba, ki traja še danes.
Knjige ji pomenijo veliko. Po treningih ji prinašajo mir, v času študija geologije pa so tudi obvezna študijska literatura. Kot otrok je oboževala Disneyjeve knjigice in zgodbe, pa tudi avtomobile – navdušenje nad njimi je ostalo v vsej družini. V prostem času rada kvačka, kar jo prav tako pomirja.
Njena športna pot ne bi bila mogoča brez trdne podpore staršev, trenerjev in prijateljev, ki so razumeli, da se zaradi zahtevne lokostrelske kvote ne more udeležiti vsakega druženja. Lokostrelstvo je tehnično in psihično zahtevno: vključuje natančnost, fizikalne zakonitosti, dolge tekme, izjemno mero koncentracije in včasih tudi veliko mero stresa. Pred tekmo skuša ostati popolnoma osredotočena – le ona, lok, puščica in tarča.
Zaupala je, da lokostrelcem danes na tekmah merijo tudi srčni utrip. Zmagovalka OI v Tokiu je imela kar 150 utripov na minuto.
Njeni idoli so najprej starši, nato starejši klubski kolegi in nazadnje tudi najboljši na svetu – med njimi južnokorejska tekmovalka, ki jo je imela priložnost spoznati v živo.
Na dogodek je prinesla dve knjigi. V času epidemije je prebrala celotno serijo Harry Potter v angleščini, njen najljubši je šesti del. Druga knjiga je sicer priporočilo – znanstvena fantastika o kloniranju.
Podala je tudi vpogled v zahtevnost tekmovanj v vetru. Lokostrelci si ga ne želijo – sunki so nepredvidljivi, 70 metrov do tarče pa je dolga pot, na kateri se lahko zgodi marsikaj. To je pravzaprav igra ugibanja vetra, ki nikoli ni prijetna. Barvo loka in puščic si lahko izberejo sami – Žana najraje uporablja modro.
Njena zaključna misel mladim športnicam in športnikom je spodbudna: naj vedno vidijo širšo sliko in – tako kot je povedala Klara – naj uživajo na svoji poti. Po vsakem dežju posije sonce.
Še en doživet dogodek #ŠiB je tako za nami. Pred nami je še zadnja postaja potujoče karavane – Knjižnica Velenje. Koga bomo tam srečali, o katerih športnih disciplinah in knjigah bomo govorili ter katere nevidne niti bomo znova spletli med športom in branjem, pa naj za zdaj ostane še skrivnost.
Se vidimo v Velenju!
Zapisala Tina Podgornik, 2. 12. 2025
Foto: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
Ostale novice
