.png){kind=spacer}
V letošnjem letu obeležujemo 100 letnico ustanovitve olimpijskega telesa na slovenskem. Resda sta leta 1912 na olimpijskih igrah v Stockholmu, v okviru avstrijske olimpijske reprezentance, nastopila v slovenskih deželah rojena Slovenec Rudolf Cvetko in kočevski Nemec Rihard Verderber. Nastopa sta uspešno okronala z medaljama. Vendar sta izhajala iz dunajskih sabljaško-športnih krogov.
Bila sta namreč inštruktorja sabljanja na vojaškem inštitutu v Dunajskem novem mestu in s slovenskim športom niti nista imele povezave. Mediji so v času Cvetkovega nastopa v Stockholmu mnogo več pozornosti namenili sokolskemu zletu v Pragi, kjer je v tekmi za naslov slovanskega prvaka presenetljivo zmagal Ljubljančan Stane Vidmar.
Sledila je prva svetovna vojna, kapitulacija Avstro-Ogrske in ustanovitev jugoslovanske države. Pred telovadci in športniki je bilo vprašanje nadaljnjega delovanja in povezovanja v novih političnih, narodnih - izven matice je ostala tretjina Slovencev- in državnih okoliščinah. 14. decembra 1919 je v Zagrebu potekala ustanovna skupščina Jugoslovanskega olimpijskega odbora, pokroviteljstvo je prevzel regent in pozneje kralj Aleksander. Na skupščini so sodelovali 3 slovenski predstavniki. Predsednik je postal Hrvat Franjo Bučar, podpredsednika Srb Svetozar Djukić in Slovenec Ciril Žižek. Med prvimi odborniki JOO so bili Slovenci Janko Berce, Joso Gorec in Stanko Bloudek. Namen JOO je bil zastopanje jugoslovanskega športa na olimpijskih igrah, navezovati stike z MOK in nacionalnimi olimpijskimi komiteji ter morebiti organizirati olimpijske igre v Kraljevini SHS in ključno, včlanitev v MOK ter nastop na olimpijskih igrah v belgijskem Antwerpnu.
Jugoslovanski olimpijski odbor se je organizacijsko členil na pokrajinske pododbore s sedeži v Ljubljani, Beogradu, Sarajevu in Splitu. Slovenski športni odborniki so konec decembra 1919 in v začetku februarja v Ljubljani razpravljali o ustanovitvi olimpijskega pododbora za Slovenijo. Na sestankih je prevladalo stališče, naj se ustanovita športna zveza za Slovenijo, ki bi prevzela nalogo organizirati slovenski šport in olimpijski pododbor. Oblikovan je bil pripravljalni odbor, ki je snoval širšo družbeno sestavo pododbora, v dopisu ljubljanskemu magistratu sredi aprila pa so poudarili, da Jugoslovanski olimpijski odbor ustanavlja pododbore v vseh »kulturnih, gospodarskih in političnih središčih naše domovine …, » da zamore doseči večje uspehe v pripravljalnem delu za tekme tudi z velikimi zapadnimi demokracijami v areni svetovnih olimpijad«. Ustanovitev je potekala v sejni sobi ljubljanskega magistrata 24. in 25. aprila 1920. Sledile so ustanovitve najprej Ljubljanske nogometne podzveze, nato Sportne zveze Ljubljana s tehničnimi odseki za plavalni, veslaški, smučarski, atletski, tenis, kolesarski in motociklistični ter konjski šport, in končno Olimpijskega pododbora Ljubljana. Predsednik olimpijskega pododbora je postal Ciril Žižek. Olimpijski pododbor je imel nalogo promovirati olimpijstvo in zbirati sredstva za olimpijske nastope z organiziranjem npr. propagandnih »olimpijskih dnevov« s športnimi prireditvami ali različnimi olimpijskimi akcijami, katerih izkupiček je šel v olimpijsko blagajno. Poleti leta 1920 so bile pred športniki igre v Antwerpnu. Jugoslovanski olimpijski odbor je na igre poslal nogometaše in med njimi je bil tudi Ljubljančan Stanko Tavčar. S Tavčarjem je slovenski šport dejansko vstopil v olimpijski svet in ga v obdobju med obema svetovnima vojnama, po vstopu Sokolov na olimpijska tekmovanja v Parizu 1924, dodobra zaznamoval. Istega leta, kot je Leon Štukelj v mnogoboju zablestel v Parizu, je bil v francoskem Chamoniuxu organiziran zimsko-športni teden, ki je bil pozneje priznan kot prve zimske olimpijske igre.
Druga svetovna vojna je pretrgala niz olimpijskih iger in z okupacijo posegla v športno organiziranost. Z osvoboditvijo jugoslovanske države je nastopila obnova delovanja in športne infrastrukture, a tudi športnega reorganiziranja. Nova centralna organizacija, Fizkulturna zveza, je avgusta 1947 organizirala ustanovni sestanek Jugoslovanskega olimpijskega komiteja (JOK), na katerem je bil za predsednika izbran Stanko Bloudek, ki je bil član Mednarodnega olimpijskega komiteja od 1948 do smrti leta 1959.
Prvi slovenski medalist po drugi vojni je bil telovadec Miroslav Cerar leta 1964 v letos nesrečnem Tokiu, kjer je v vaji na konju in drogu prejel zlato in bronasto medaljo. V olimpijskih reprezentancah po drugi svetovni vojni in do razhoda z jugoslovansko državo je nastopilo preko 160 slovenskih športnikov in športnic na poletnih olimpijskih igrah in preko 220 na zimskih olimpijskih igrah. Posamezno ali kot člani moštev so osvojili na poletnih olimpijskih igrah 12 medalj v športni gimnastiki, veslanju, nogometu, košarki ter rokometu, in na zimskih 4. Posebno težo je imela glede na tradicijo zimskih olimpijskih nastopov prva medalja Jureta Franka v Sarajevu, kjer so slovenski športni delavci tudi bistveno pripomogli k izvedbi olimpijskih tekmovanj.
Z zaostrovanjem jugoslovanske politično-nacionalne krize v osemdesetih letih in skladno s političnimi spremembami in slovensko odločitvijo o samostojnosti, so bili storjeni tudi osamosvojitveni koraki na športnem področju. ŠZS je aprila 1991 obvestila centralno jugoslovansko športno zvezo in JOK o nameri reorganizacije in ustanovitve Olimpijskega komiteja Slovenije. Športna zveza Slovenije je pozvala slovenske športnike, da naj glede na »brutalno agresijo jugoslovanske armad zapustijo jugoslovanske reprezentance«. Medtem je tekla akcija za ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije, ki je bil s podpisom Slovenske olimpijske listine ustanovljen 15. oktobra 1991, na ustanovni skupščini sredi decembra pa je bil za predsednika izvoljen Janez Kocijančič. Na seji Mednarodnega olimpijskega komiteja, septembra 1993 je bil OKS polnopravno sprejet v MOK, leta 1994 pa sta se OKS in Športna zveza Slovenije združila v enovito krovno športno organizacijo Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, kot jo poznamo še danes.
.jpg)
Sledila je prva svetovna vojna, kapitulacija Avstro-Ogrske in ustanovitev jugoslovanske države. Pred telovadci in športniki je bilo vprašanje nadaljnjega delovanja in povezovanja v novih političnih, narodnih - izven matice je ostala tretjina Slovencev- in državnih okoliščinah. 14. decembra 1919 je v Zagrebu potekala ustanovna skupščina Jugoslovanskega olimpijskega odbora, pokroviteljstvo je prevzel regent in pozneje kralj Aleksander. Na skupščini so sodelovali 3 slovenski predstavniki. Predsednik je postal Hrvat Franjo Bučar, podpredsednika Srb Svetozar Djukić in Slovenec Ciril Žižek. Med prvimi odborniki JOO so bili Slovenci Janko Berce, Joso Gorec in Stanko Bloudek. Namen JOO je bil zastopanje jugoslovanskega športa na olimpijskih igrah, navezovati stike z MOK in nacionalnimi olimpijskimi komiteji ter morebiti organizirati olimpijske igre v Kraljevini SHS in ključno, včlanitev v MOK ter nastop na olimpijskih igrah v belgijskem Antwerpnu.
Jugoslovanski olimpijski odbor se je organizacijsko členil na pokrajinske pododbore s sedeži v Ljubljani, Beogradu, Sarajevu in Splitu. Slovenski športni odborniki so konec decembra 1919 in v začetku februarja v Ljubljani razpravljali o ustanovitvi olimpijskega pododbora za Slovenijo. Na sestankih je prevladalo stališče, naj se ustanovita športna zveza za Slovenijo, ki bi prevzela nalogo organizirati slovenski šport in olimpijski pododbor. Oblikovan je bil pripravljalni odbor, ki je snoval širšo družbeno sestavo pododbora, v dopisu ljubljanskemu magistratu sredi aprila pa so poudarili, da Jugoslovanski olimpijski odbor ustanavlja pododbore v vseh »kulturnih, gospodarskih in političnih središčih naše domovine …, » da zamore doseči večje uspehe v pripravljalnem delu za tekme tudi z velikimi zapadnimi demokracijami v areni svetovnih olimpijad«. Ustanovitev je potekala v sejni sobi ljubljanskega magistrata 24. in 25. aprila 1920. Sledile so ustanovitve najprej Ljubljanske nogometne podzveze, nato Sportne zveze Ljubljana s tehničnimi odseki za plavalni, veslaški, smučarski, atletski, tenis, kolesarski in motociklistični ter konjski šport, in končno Olimpijskega pododbora Ljubljana. Predsednik olimpijskega pododbora je postal Ciril Žižek. Olimpijski pododbor je imel nalogo promovirati olimpijstvo in zbirati sredstva za olimpijske nastope z organiziranjem npr. propagandnih »olimpijskih dnevov« s športnimi prireditvami ali različnimi olimpijskimi akcijami, katerih izkupiček je šel v olimpijsko blagajno. Poleti leta 1920 so bile pred športniki igre v Antwerpnu. Jugoslovanski olimpijski odbor je na igre poslal nogometaše in med njimi je bil tudi Ljubljančan Stanko Tavčar. S Tavčarjem je slovenski šport dejansko vstopil v olimpijski svet in ga v obdobju med obema svetovnima vojnama, po vstopu Sokolov na olimpijska tekmovanja v Parizu 1924, dodobra zaznamoval. Istega leta, kot je Leon Štukelj v mnogoboju zablestel v Parizu, je bil v francoskem Chamoniuxu organiziran zimsko-športni teden, ki je bil pozneje priznan kot prve zimske olimpijske igre.
Druga svetovna vojna je pretrgala niz olimpijskih iger in z okupacijo posegla v športno organiziranost. Z osvoboditvijo jugoslovanske države je nastopila obnova delovanja in športne infrastrukture, a tudi športnega reorganiziranja. Nova centralna organizacija, Fizkulturna zveza, je avgusta 1947 organizirala ustanovni sestanek Jugoslovanskega olimpijskega komiteja (JOK), na katerem je bil za predsednika izbran Stanko Bloudek, ki je bil član Mednarodnega olimpijskega komiteja od 1948 do smrti leta 1959.
Prvi slovenski medalist po drugi vojni je bil telovadec Miroslav Cerar leta 1964 v letos nesrečnem Tokiu, kjer je v vaji na konju in drogu prejel zlato in bronasto medaljo. V olimpijskih reprezentancah po drugi svetovni vojni in do razhoda z jugoslovansko državo je nastopilo preko 160 slovenskih športnikov in športnic na poletnih olimpijskih igrah in preko 220 na zimskih olimpijskih igrah. Posamezno ali kot člani moštev so osvojili na poletnih olimpijskih igrah 12 medalj v športni gimnastiki, veslanju, nogometu, košarki ter rokometu, in na zimskih 4. Posebno težo je imela glede na tradicijo zimskih olimpijskih nastopov prva medalja Jureta Franka v Sarajevu, kjer so slovenski športni delavci tudi bistveno pripomogli k izvedbi olimpijskih tekmovanj.
Z zaostrovanjem jugoslovanske politično-nacionalne krize v osemdesetih letih in skladno s političnimi spremembami in slovensko odločitvijo o samostojnosti, so bili storjeni tudi osamosvojitveni koraki na športnem področju. ŠZS je aprila 1991 obvestila centralno jugoslovansko športno zvezo in JOK o nameri reorganizacije in ustanovitve Olimpijskega komiteja Slovenije. Športna zveza Slovenije je pozvala slovenske športnike, da naj glede na »brutalno agresijo jugoslovanske armad zapustijo jugoslovanske reprezentance«. Medtem je tekla akcija za ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije, ki je bil s podpisom Slovenske olimpijske listine ustanovljen 15. oktobra 1991, na ustanovni skupščini sredi decembra pa je bil za predsednika izvoljen Janez Kocijančič. Na seji Mednarodnega olimpijskega komiteja, septembra 1993 je bil OKS polnopravno sprejet v MOK, leta 1994 pa sta se OKS in Športna zveza Slovenije združila v enovito krovno športno organizacijo Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, kot jo poznamo še danes.
