Športniki živimo, zato da se dokazujemo, da tekmujemo z drugimi in tudi sami s sabo. Prav zaradi tega nas žene neustavljiva želja po napredku. Ta je kot magnet, ki se mu ni mogoče upreti. Saj veste: citius, altius, fortius - višje, hitreje, močneje. Ko v sebi najdeš talent in ga oplemenitiš s trdim delom, ga klešeš z tisočerimi ponovitvami in vlažiš z reko znoja, se lahko zgodijo čudovite stvari.
Nagrada je tako bleščeča, da pozabiš na vse bolečine, trpljenje, utrujenost, mišične krče in poškodbe. Vedno pa morate biti pripravljeni na spremembe!
Seveda se velikih stvari nikoli ne da doseči čez noč. Športni napredek je počasen proces, kjer ima vsak korak in vsak gib svoj smisel. S pravilnim pristopom, potrpežljivostjo in sistematiko se na koncu vse skupaj sestavi v uigrano celoto.
Ko samozavest doseže ustrezno stopnjo, zbereš pogum in svetu pokažeš, kaj znaš. Stopničko za stopničko - najprej na občinskem tekmovanju, potem na državnem prvenstvu. Če si dovolj dober, tudi na evropskem in na svetovnem. Tisti najboljši pridejo na vrh. In vrh so olimpijske igre.
Športnike pogosto vprašajo, ali so olimpijske igre res največje tekmovanje. To pravzaprav ne bi smelo biti vprašanje, temveč aksiom. Tako pač je. Pa vendarle - zato ker se zgodijo na vsaka štiri leta, zato ker so zbirališče celotne športne družine z vsega sveta, zato ker imajo tisočletno tradicijo, zato ker tam v vsaki disciplini iz posamezne države lahko nastopijo le omejeno število športnikov, zato ker so tam pričakovanja in pritiski največji, ambicije pa najbolj goreče ...
Bil sem izjemno počaščen, ko so me izbrali za vodjo slovenske olimpijske odprave v Tokio 2020. In posledično sem bil izjemno razočaran, ko sem izvedel, da igre letos ne bo in da se je številka 20 spremenila v 21. Da se bo kaj takšnega zgodilo z dogodkom, kot so olimpijske igre, se je zdelo nekaj povsem nepredstavljivega. Vprašanje je, kakšna bosta pripravljenost in motivacija športnikov takrat, morda bo komu račune prekrižala zoprna poškodba, morda bo moral kdo celo končati svojo kariero ... Po drugi strani pa so športniki navajeni na spremembe načrtov.
Več o kolumni Mira Cerarja
Seveda se velikih stvari nikoli ne da doseči čez noč. Športni napredek je počasen proces, kjer ima vsak korak in vsak gib svoj smisel. S pravilnim pristopom, potrpežljivostjo in sistematiko se na koncu vse skupaj sestavi v uigrano celoto.
Ko samozavest doseže ustrezno stopnjo, zbereš pogum in svetu pokažeš, kaj znaš. Stopničko za stopničko - najprej na občinskem tekmovanju, potem na državnem prvenstvu. Če si dovolj dober, tudi na evropskem in na svetovnem. Tisti najboljši pridejo na vrh. In vrh so olimpijske igre.
Športnike pogosto vprašajo, ali so olimpijske igre res največje tekmovanje. To pravzaprav ne bi smelo biti vprašanje, temveč aksiom. Tako pač je. Pa vendarle - zato ker se zgodijo na vsaka štiri leta, zato ker so zbirališče celotne športne družine z vsega sveta, zato ker imajo tisočletno tradicijo, zato ker tam v vsaki disciplini iz posamezne države lahko nastopijo le omejeno število športnikov, zato ker so tam pričakovanja in pritiski največji, ambicije pa najbolj goreče ...
Bil sem izjemno počaščen, ko so me izbrali za vodjo slovenske olimpijske odprave v Tokio 2020. In posledično sem bil izjemno razočaran, ko sem izvedel, da igre letos ne bo in da se je številka 20 spremenila v 21. Da se bo kaj takšnega zgodilo z dogodkom, kot so olimpijske igre, se je zdelo nekaj povsem nepredstavljivega. Vprašanje je, kakšna bosta pripravljenost in motivacija športnikov takrat, morda bo komu račune prekrižala zoprna poškodba, morda bo moral kdo celo končati svojo kariero ... Po drugi strani pa so športniki navajeni na spremembe načrtov.
Več o kolumni Mira Cerarja
.JPG)
