Jesenski del #ŠIBanja se nadaljuje

V sredo, 12. oktobra, je bila v Knjižnici Mirana Jarca Novo osma postaja v letošnjem #ŠIBanju. Gostje so bili tokrat trije bivši vrhunski športniki: biatlonka Tadeja Brankovič, paralimpijski plavalec Darko Đuriću in kolesar Martin Hvastija. Še enkrat več so dokazali, da so vrhunski športniki in športnice izjemna živa knjižnica. Njihove misli so odraz njihovih izkušenj in ob tem so podkrepljene še predanostjo in notranjo motivacijo.

Vsak od treh gostov se je mladih dotaknil s svojimi izkušnjami. Darko je z navzočimi spregovoril o svojih prvih bralnih začetkih na krušni peči. in z Martinom sta se strinjala, da je pri športnikih bistvenega pomena povezanost, takšna kot sta si jo delila glavna junaka knjižne uspešnice Vinetou - Vinetou in Old Shatterhand. »Le spogledala sta se, ali pa niti to ne. Pa je bilo to to. Vedno sem si želel biti Vinetou. On je vedno vedel več kot drugi. Vedno sem si želel biti kot Vinetou,« pravi Darko Đurić. Tudi Martinu Hvastiji se je knjiga vtisnila spomin in strinjal se je z Darkom, do so lastnosti glavnega lika so zelo cenjene v športu, kar kot slovenski selektor in direktor kolesarskih ekip dobro pozna. Tadeja je obujala spomine na svoje bralne dni v šoli, ko ji obnove literarnih del v sklopu šolskih obveznosti niso najbolj ležale. No, nekaj let kasneje pa ima Tadeja svojo prvo knjigo, ki pa, kot pravi sama, zagotovo ne bo zadnja. 
 
Martin je poudaril moč znanja, ki je danes na dosegu roke prav vsakomur: »Danes je kolesarstvo, šport na sploh, drugačen kot nekoč. Vstopila je znanost in to skozi velika vrata. Vrhunski šport te nauči, da znaš razmišljati s svojo glavo, da opazuješ in poslušaš svoje telo. Kadar kdo prepozna talent, še ne pomeni, da ga bo realiziral. Da talent uresničiš, rabiš znanje. Včasih če sem hotel kaj izvedeti o športni medicini, športni psihologiji ali prehrani športnika, sem moral v knjižnico. Pa še to ne v Delavsko, temveč v NUK. Danes je precej vsega na intranetu in lažje dostopno. A tudi tukaj je potem še bolj potrebno ločiti zrnje od plevela.« 

Darko je spregovoril o svoji športni poti in o raziskovanju lastnih meja: »Ja, najprej je bilo v načrtu igrati sedečo odbojko. Ko so mi ponujali plavanje, sem rekel, da naj te ploščice šteje kdo drug. A sem hitro spoznal, če ekipa ni homogena, se lahko en še tako trudi, pa mu ne bo uspelo. Pa sem šel v vodo in raziskoval svoje lastne meje. Ko dobiš potrditev, ko premagaš sebe, potem ni meja, hočeš več. Vedno sem bil nemiren, vedno sem hotel premikati meje, svoje in sistemske«.