Eden od ciljev je, da Slovenija dobi mesto v MOK

Predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Franjo Bobinac je v intervjuju za Sobotno prilogo Dela povedal, da želi povečati finančno trdnost OKS in tako zagotoviti večjo podporo njegovim članicam.

V zgodovino se bo vpisal kot tretji predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez, krovne hiše slovenskega športa. V mladosti je veljal za enega najbolj nadarjenih glasbenikov in pevcev, kasneje pa zgradil uspešno kariero v gospodarstvu in športu. Lani decembra je bil izvoljen za predsednika OKS. V prvem intervjuju po odmevni zmagi je odgovarjal preudarno, odločno, konkretno in gosposko.

Janez Kocijančič je prihajal iz smučarskega okolja, Bogdan Gabrovec iz juda, vi ste zmagali kot kandidat Rokometne zveze Slovenije. Ste prvi predsednik OKS iz kolektivnih športov. Kolektivni športi so bili pred leti večkrat neuspešni, vam je lani uspelo. Vaš komentar s polletne časovne razdalje?
Moram poudariti, da nikdar nisem gledal na šport v kontekstu tovrstne delitve, nisem se počutil kot kandidat kolektivnih športov ali pa rokometa. Šport vidim kot izjemno in heterogeno družino. Že prej sem imel rad ogromno drugih športov, tudi individualne, kakršna sta smučanje in tenis, v katerih sem tudi aktiven. Kolektivni in individualni, veliki in majhni, komercialni in nekomercialni športi – gre za umetno ustvarjeno dilemo. Res je le, da so izzivi posameznih športov specifični, priprave športnikov pa različne. Jaz sem predsednik vseh v športni družini.

Da imate v tem kontekstu prav, potrjuje podatek, da so bili pred volitvami kolektivni športi porazdeljeni med vse tri kandidate. Odbojka, hokej in rokomet pri vas, nogomet pri Janezu Sodržniku, košarka pri Tomažu Baradi.
Lahko se le strinjam z vami.

Menite, da je bil razplet volitev povezan z zatonom nekaterih tradicionalnih panog, kot so veslanje, gimnastika, plavanje, morda še katera, ki je imela v prvih desetletjih samostojne Slovenije boljše rezultate in večji vpliv?
Ne. Zmago na volitvah pripisujem programu in viziji nadaljnjega razvoja OKS ter izredni prisotnosti na terenu v zadnjih mesecih pred volitvami. Ko sem med obiskovanjem prizorišč spoznaval ljudi iz panožnih zvez in različnih športov, sem videl, da so me poznali predvsem iz sveta, ki ni neposredno povezan s športom. Spoznal sem ogromno izjemnih in strastnih ljudi, predanih športu. Videl sem, da lahko opravim največ z osebnim stikom – poslovne čevlje sem zamenjal s športnimi copati, če hočete, znal sem nagovoriti ljudi in se jim približati, od njih sem se veliko naučil.

Pojasnite, prosim.
Vem, kakšne težave imajo manjši, nekomercialni športi v nekaterih regijah. Tudi ob dobrih rezultatih ne pridejo v medijsko shemo, občasno pa jim za preživetje kluba ali panoge manjka le nekaj tisoč evrov. Vem, s čim se ukvarjajo podplačani trenerji, ki nimajo rešenega statusa, s čim se ubadajo športniki v drugi karieri. Volitve sem dobil na terenu, spoznal sem celotno volilno telo in največje izzive, s katerimi se vsak dan spopadamo.

Sta z vašim predhodnikom Bogdanom Gabrovcem opravila predajo poslov?
Osebno je nisva opravila. Primopredajni zapisnik je koordiniral namestnik generalnega sekretarja Matic Švab, strokovne službe so pregledale določene stvari, naredili smo, kar je treba. Nismo ugotovili nič revolucionarnega – nekaj je bilo pričakovano, nekaj nepričakovano, toda ne želim dvigovati prahu, saj smo usmerjeni v prihodnost.

Kako dobro ste spoznali OKS v štirih letih članstva v njegovem izvršnem odboru in kako bi vam to lahko pomagalo?
Gotovo pomaga, da sem spoznal vodilno strukturo OKS, mnogi ljudje, ki so bili del volilnega telesa, so bili namreč že prej v izvršnem odboru. Pravo spoznavanje globine OKS pa se je zame začelo 17. decembra, torej dan po volitvah.

Kako bi predstavili svojo ekipo? V njeni ožji sestavi so štirje podpredsedniki – Metod Ropret, Enzo Smrekar, Miran Kos in Katja Koren Miklavec ...
Del moje ekipe je vsak, ki se v Sloveniji ukvarja s športom. Ne glede na to, na kateri strani je bil kdo pred volitvami. Vsakomur z veseljem prisluhnem. Seveda pa sem vesel, ker imam ob sebi močno ekipo podpredsednikov. Metoda Ropreta sem želel v ekipi, ker je zelo ugleden, širok in razmišljujoč človek. Vodi panogo, ki je zelo uspešna in dobro organizirana. Enzo Smrekar je vrhunski poslovnež. Postavil je strokovni odbor za gospodarstvo in finance OKS in vanj pridobil tako ugledne ljudi, da je vprašanje, katera gospodarska organizacija ima takšno strukturo kot mi v tem odboru. Mirana Kosa sem bežno poznal od prej, toda vem, da premore izkušnje z delom na lokalni ravni, je zelo aktiven in ima rad šport, izhaja iz plavanja. Dobrodošlo je, da je kot pravnik že sodeloval z OKS. Lahko pa bi začel s Katjo Koren Miklavec, ki je olimpijka, na katero smo ponosni, poslovna ženska, ki ogromno energije in časa usmerja v delo. Z njenim prihodom imajo športniki svojega podpredsednika prvič doslej. Tudi v pisarnah imamo zaposlene, ki ji pomagajo.

Kaj želite s tem doseči?
Nastal je poseben oddelek za športnike in športnice, ki je zelo aktiven. Športniki bodo imeli še večjo vlogo, lažje jim bo pomagati in razvijati njihovo življenje tudi po koncu kariere. Na OKS premoremo ogromno izjemno kakovostnih ljudi, iz vsakega želim potegniti čim več. V ekipo je prišel tudi Uroš Mohorič, ki se je dokazal na rokometni zvezi. Postal je denimo tudi predsednik strokovnega sveta za šport pri vladi RS. Prvič v zgodovini nekdo na ta položaj ni prišel iz politike, temveč iz OKS.

Volitve predsednika so bile lanskega 16. decembra, kmalu bo minilo pol leta od vaše zmage v središču Ljubljane. Kako bi ocenili opravljeno v prvih šestih mesecih?
Prvič, imamo izjemno kakovosten dialog z resornim ministrstvom in vlado, vsak mesec se dobivamo na operativnih sestankih, na katerih je tudi minister Matjaž Han s popolno ekipo. Zelo smo konkretni in operativni, gremo z roko v roki. Z argumentirano razpravo smo že v prvem letu letni program športa (LPŠ) povečali skoraj za deset milijonov evrov, kar je skoraj za 30 odstotkov. Računamo, da bo LPŠ letos znašal že 41 milijonov evrov. Na 50 milijonov evrov za šport, ki sem jih napovedal v volilni kampanji, pa računam že v naslednjem letu.
Drugič, ves čas poudarjam komunikacijo. Obiskal sem veliko občin, veliko članic, podobno tudi moji sodelavci, ves čas komuniciramo tudi prek digitalnih kanalov. Pred poletjem se jim bom oglasil tudi z bolj osebnim pismom. Tretjič, smo tik pred realizacijo še enega cilja iz volilne kampanje.

Katerega?
Manjšim članicam, ki imajo operativne probleme delovanja, bomo zagotovili močno podporno pisarno – to je pravno, računovodsko in marketinško podporo. Dalje: v naslednjih mesecih nameravamo vzpostaviti solidarnostni sklad, če se nam bodo izšli načrti tudi pri finančnih naložbah in z boljšim črpanjem evropskih sredstev ter pridobivanjem novih sponzorjev pred olimpijskimi igrami v Parizu. Pod črto: komuniciramo in povečujemo finančno trdnost OKS in dajemo večjo podporo članicam.

Kako pogosto ste na OKS?
Močno sem vpet v dnevno dogajanje. Na sedežu OKS sem najmanj od trikrat do štirikrat na teden.

Koliko zaposlenih ima OKS in kako visoke prihodke ustvarite?
Imamo 33 zaposlenih, letos bomo ustvarili 7,5 milijona evrov, naslednje leto predvidoma približno deset milijonov. Izpeljali smo tudi sistematizacijo delovnih mest, ker želimo zaposlene dati na prava delovna mesta, da bodo lahko dali še več in bodo zato tudi ustrezno nagrajeni – seveda v obe smeri. Gre za dinamično fleksibilnost; želim namreč nagraditi dobre, druge pa spodbuditi, da delajo še bolje. Moramo biti še bolj učinkoviti.

To gotovo drži, pred vami so namreč najmanj trije odmevni projekti – začniva s časovno najbolj oddaljenim. Kako ste se lotili olimpijskih iger, ki bodo naslednje leto v Parizu?
Zelo resno. Prvič po Londonu 2012 bodo olimpijske igre na evropskih tleh, v Parizu bo minilo tudi sto let od iger, na katerih je Leon Štukelj osvojil dve kolajni. Zasnovali smo koncept in smo ga nekaterim partnerjem, torej vladi, ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport (MGTŠ) ter Slovenski turistični organizaciji (STO), že predstavili, zadovoljni so z doslej opravljenim. Najbolj jih veseli odličen projekt slovenske hiše v Parizu.

Pojasnite, prosim.
Podpisali smo pogodbo za najem prostorov za slovensko hišo na lokaciji, ki je izjemna – v parku La Villette. Olimpijska vas ni daleč, naši sosedje pa so gostitelji Francozi. Lahko si mislite, da bo to središče vsega dogajanja, vsak dan naj bi šlo po osi mimo naše hiše – dobesedno je hiša, saj je samostojen objekt, ki ga bo mogoče tudi »brandirati« – med 60.000 in 100.000 ljudi.

Kakšna bo?
Imeli bomo dve terasi: prvo, ki bo namenjena poslovnim partnerjem, druga bo odprta tudi za javnost. To bo stičišče športnikov, medijev, politike, gospodarstva, znanosti, kulture, kulinarike – pod črto odlična stvar. S sosedi že sodelujemo, ob Francozih bodo blizu tudi Nizozemci, Čehi, Brazilci in nekateri drugi, določene posebne goste si bomo lahko izmenjavali. Naredili bomo poslovni načrt, da bomo lokacijo tudi »spromovirali«, jo izkoristili za slavje ob športnih uspehih, obenem pa bo šlo za poslovno priložnost, za hišo bomo poiskali tudi partnerje. To bo najboljša promocija ne le za naš šport, ampak tudi za Slovenijo, njeno gospodarstvo, turizem, kulturo in kulinariko. V četrtek smo se sestali s sponzorji OKS in jim predstavili projekt. Vedo, da Pariz 2024 ne bo le športni spektakel, ampak tudi vrhunski poslovno-kulturni dogodek.

Na nekaterih preteklih igrah ni bilo slovenske hiše. Niste niti za hip pomislili, da je ne bi imeli v Parizu?
Ne. Idejo sem najprej verificiral pri ožjem vodstvu, nato sem jo predstavil izvršnemu odboru in vsi so bili navdušeni. Marsikaj bo treba še narediti, gotovo pa lahko nekaj pomembnega denarja zaslužimo tudi za OKS, ki ga bomo lahko dali nazaj športu.

Če se zdi Pariz nekako oddaljen, pa sta pred vrati dva velika projekta – Olimpijski festival evropske mladine (OFEM), ki bo med 23. in 29. julijem v Mariboru, še ta mesec pa evropske igre v Krakovu. Kako ste nanju pripravljeni?
Solidno.

Samo solidno?
Tako pravim zato, ker je pred nami še kar nekaj delovnih dni in aktivnosti. Ko bomo naredili vse, bom lahko rekel, da je dobro ali odlično. Kar je bilo doslej opravljeno, je gotovo dobro. Če začnem pri prvem projektu: za Krakov smo sestavili močne reprezentance, v posameznih panogah in disciplinah bodo to kvalifikacije za olimpijske igre, zato pričakujem velik naboj. Tudi sam se bom udeležil iger za nekaj dni, tam se bomo pogosto srečevali s člani Mednarodnega (MOK) in Evropskega olimpijskega komiteja (EOK). Nacionalne panožne športne zveze, ki bodo poslale športnike v Krakov, so motor vsega, mi pa jim zagotavljamo maksimalno podporo. Ekipe OKS bodo tam močno prisotne.

OFEM je najbrž večji zalogaj, vendarle bo na slovenskih tleh. Kaj lahko pričakujemo julija v Mariboru?
Pred nekaj tedni so bili pri nas v Mariboru vodje odprav, chef de mission, zelo so zadovoljni. Morebitno težavo je predstavljala namestitev, a je rešeno tudi to. Športniki bodo spali predvsem v študentskih domovih, potem ko smo se s študenti pogovarjali tudi individualno, da so se strinjali s tem načrtom v času poletnih počitnic. Vesel sem, da je vlada prek resornega ministrstva razumela pomen dogodka in zadnji hip podpisala pogodbo za 2,8 milijona evrov. S tem smo rešili glavni finančni izziv za ureditev infrastrukture. Nato smo prevzeli baklo miru v Rimu, kar je bil medijsko zelo dobro prepoznan dogodek, bakla pa je s Filipom Flisarjem in Ilko Štuhec prispela v Maribor.

Kdo je prispeval največ?
Največ prispeva država, pa mestna občina Maribor, tudi OKS pri OFEM sodeluje z investicijo milijon evrov; gre za delo naših sodelavcev, naše sponzorje in druge finančne vložke.

Koliko mladih športnikov (gre za športnike med 14. in 18. letom) in gostov pričakujete na Štajerskem?
Celotna ekipa EOK se izjemno veseli tega dogodka, celotni izvršni odbor EOK bo pri nas v času iger. Vedo, da so Slovenci dobri organizatorji, dobro se poznamo. V Mariboru bomo res gledali bodoče športne zvezde sveta. Prišlo bo skoraj 4000 članov reprezentanc iz 48 evropskih držav, nastopali bodo v enajstih športnih disciplinah. Športniki z OFEM so namreč doslej pokazali, da so v poznejših letih nosilci kolajn tudi na članskih olimpijskih igrah.

Veste, koliko jih je?
Podatki od začetka 90. let prejšnjega stoletja razkrivajo, da je 54 športnikov, ki so zmagali na OFEM, pozneje osvojilo zlato olimpijsko kolajno, kar je v resnici ogromno in samo po sebi zgovorno.

Med najinim pogovorom sem zaznal, da imate velike načrte pri umeščanju OKS in slovenskega športa tudi v mednarodni prostor. Sem dobil napačen občutek?
Sploh ne, imate prav. Tudi sam sem v rednih stikih s člani MOK iz različnih držav ter vodstvom EOC. V tem kontekstu lahko tudi povem, da pripravljamo zanimiv projekt, ki bi lahko zaživel še letos. Ustanoviti želimo tudi klub slovenskih mednarodnih športnih funkcionarjev, če se lahko tako izrazim.

Lahko zamisel opišete bolj konkretno?
Premoremo več športnih funkcionarjev v izvršnih in delovnih telesih mednarodnih krovnih organizacij. Na eni strani izstopa izjemni Aleksander Čeferin, ki vodi Evropsko nogometno zvezo (Uefo), na drugi strani smo vsi ostali, ki delujemo v mednarodnih odborih v alpskem smučanju, odbojki, rokometu, košarki, kajakaštvu, džu džitsuju, in lahko bi še našteval. Gre za Slovence, ki na različne načine sodelujejo v izvršnih odborih posameznih krovnih panožnih zvez.

Kaj pravijo drugi?
Navdušeni so nad idejo. Želimo narediti klub, v katerem bi se srečevali dvakrat ali trikrat na leto, si izmenjevali izkušnje, se učili drug od drugega, predvsem pa si pomagali, da bomo skupaj še močnejši. Eden od ciljev je – ne nujno v mojem mandatu, saj to traja dlje –, da Slovenija dobi svoje mesto v MOK, tega v času slovenske samostojnosti še nismo imeli, po mojem mnenju pa ga mora dobiti.

To je bil del vašega volilnega programa.
Drži, moje aktivnosti na mednarodni ravni so številne, tudi nekaj komisij na OKS imamo vsaj delno usmerjenih v to. Komisijo za mednarodne odnose vodi Maja Zalaznik, komisijo za športno diplomacijo Gregor Benčina, Alja Brglez vodi komisijo za trajnost, Dušan Olaj komisijo za objekte … Vsi, ki so slišali za pobudo, jo podpirajo, morda bi imeli lahko prvo sejo omenjenega kluba že avgusta ali septembra.

Ko sva ravno pri poletju, lahko poveste, ali bo OKS pričakal konec poletja kot solastnik Športne loterije (ŠL) ali ne?
Bomo videli, kaj bo prinesel čas.

Kakšno je vaše stališče do prodaje Športne loterije tujemu strateškemu partnerju?
OKS je eden od lastnikov, ki ima manjšinski delež v Športni loteriji. To je naša finančna naložba, podobno kot je naša naložba Bežigrajski športni park (BŠP) ali še kakšna druga. To ni naša temeljna dejavnost. Na mizi imamo ponudbo o odkupu našega deleža v ŠL – toda pri tem ne razmišljamo le kot racionalen lastnik tega deleža, ampak presojamo tudi o tem, kaj je dobro za slovenski šport. Ne bomo namreč prodali svojega deleža, če ob dobri kupnini ne bi bila zagotovljena tudi strateška sidra, ki izhajajo iz strategije ŠL in bi omogočala nadaljnje financiranje in razvoj slovenskega športa. V javnosti nekateri pogosto mešajo določene pojme. Lastništvo ŠL namreč ni povezano s koncesijsko dajatvijo za slovenski šport, koncesije so vezane na zakon in pogodbo.

Narava lastništva najbrž lahko vpliva le na posamezna sponzorstva, ki jih ŠL namenja športu.
Drži in lahko zagotovim, da se s potencialnimi kupci pogovarjamo tudi v tem kontekstu: da bi športna sponzorstva, ki jih ŠL namenja našemu športu, ostala ne le na enaki ravni, temveč da bi jih v prihodnje bistveno presegli. O tem razmišljamo kot odgovoren lastnik, ki ima na mizi neko ponudbo, tehtamo jo z zornega kota ostalih učinkov na slovenski šport in financiranje, obenem pa se moramo zavedati še nečesa morda neizogibnega.

Česa?
Najbrž bo slej ko prej prišlo do liberalizacije oziroma sprostitve trga tudi na področju športnih stav in monopol ne bo večen. Ne želimo se znajti v položaju, da bi zdaj zavrnili ponudbo, čez čas – po odprtju trga – pa naš delež ne bi bil vreden skoraj nič. Strategi, s katerimi se pogovarjamo, so veliki igralci v tej panogi in imajo izredno dobro izdelane produkte, zdaj je panoga zanje privlačna. Tudi vodstvo ŠL opozarja, da so razmere na trgu nepredvidljive in bi bilo morda treba v prihodnosti družbo tudi dokapitalizirati in ji zagotoviti svež kapital. OKS seveda ne bi imel denarja za dodatne vložke kapitala in bi naš delež razvodenel. Tudi zato razmišljamo pozorno in vodimo zelo transparentno razpravo znotraj izvršnega odbora OKS. Eno sejo zgolj o tej problematiki smo imeli že pred časom, v četrtek smo opravili še drugo sejo o istem izzivu.

Poznate časovnico zgodbe?
Ocenjujem, da bo več znano do poletja.

Na mizi imate eno ponudbo?
V resnici ne. Dobili smo zavezujočo ponudbo enega od potencialnih kupcev, toda nanjo formalno še nismo odgovorili, rok za odgovor namreč še teče. Vmes smo dobili informativno ponudbo še ene družbe, kar nas posebej veseli. Postopek je konkurenčen, strategija ŠL pa tako ali tako predvideva strateška partnerstva.

Omenili ste tudi drugo naložbo. Kako vam kaže s projektom za Bežigradom?
Za OKS je – tudi glede na zadnje dogodke – prava rešitev prodaja deleža v družbi BŠP, s partnerji znotraj BŠP se pogovarjamo, rešitev je treba najti tudi na državni ravni. Želimo iz projekta, ker nam ta naložba ne prinaša nič in je v resnici mrtev kapital.

V zadnjem času ne sprejemate le oprijemljivih izzivov, temveč vsaj delno tudi politične oziroma takšne, kjer ni mogoče preprečiti prepleta športa in politike. Kako obravnavate (ne)nastopanje ruskih in beloruskih športnikov na mednarodnih športnih tekmovanjih?
Drži, s problematiko se intenzivno ukvarjata tudi MOK in EOC. To je zelo zahtevna tema. Najprej želim poudariti, da najostreje obsojam rusko agresijo na Ukrajino. Zanjo ni opravičila in o tem ni dvoma. Obenem se mi kot voditelju v športu in človeku zdi po svoje nepravično do športnikov in športnic iz Rusije in Belorusije, da ne morejo tekmovati, izgubili bodo celotne generacije. Predsednik MOK Thomas Bach je začel razpravo tudi o tem. Diskusija v ničemer ne prejudicira nastopa športnikov v Parizu 2024, gre le za razpravo, ali bi lahko tem športnikom omogočili nastop na olimpijskih igrah – seveda brez simbolov, napisov in himne. To bi bilo lažje storiti v individualnih kot kolektivnih športih. Težko je oceniti, kaj se bo zgodilo, odločitve še ni, saj so stališča članic MOK zelo različna. Rešitev za ta problem je le ena – mir v Ukrajini.

Kako boste ravnali vi na bližajočem se tekmovanju OFEM v Mariboru?
Kot organizatorji OFEM smo dilemo obravnavali znotraj trikotnika MO Maribor, EOC, OKS. Soočali smo se predvsem z dvema izzivoma. Prvič, zagotavljanje varnosti reprezentanc, ki bodo tam tekmovale, in drugič, potencialni bojkot, s katerim so grozili mnogi, če bi tekmovali tudi Rusi in Belorusi. Ko smo stvari poglobljeno pretehtali, smo sprejeli odločitev, da Rusov in Belorusov ne bo, na neki način je bilo za vse skupaj tako ali tako prepozno.

Sprejeli ste kar močan ritem, zanj morate biti tudi dobro telesno pripravljeni. Kako pogosto se gibate oziroma telovadite in kaj vam osebno pomenita šport in rekreacija?
Pokonci me drži uravnotežen slog življenja, brez športa in vrhunske podpore moje družine gotovo ne bi mogel. Poskušam narediti vsaj pet kilometrov hoje na dan, čeprav to povprečje najpogosteje zvišujem predvsem ob koncih tedna. Rad imam pohodništvo. Poleti pogosto igram tenis in veliko plavam, pozimi tudi smučam. Rekreacija je zame ključna, sem športnik po duši in srcu, potrebujem čiščenje telesa na ta način in pravilno prehrano. Zajtrkujeva skupaj z ženo, ne morem niti brez kosila, to sta zame ključna obroka.

Koliko vam še pomeni glasba?
Zelo veliko. Glasba me še vedno sprošča. V zadnjem času sem začasno popustil zaradi volilne kampanje in dodatnih obveznosti, toda vsaj v času dopustov je kitara zanesljivo nekje ob meni.

V kontekstu vaših prizadevanj za močnejšo mednarodno umestitev slovenskega športa vam gotovo lahko pridejo prav tudi nekatere formalne povezave na tujem, kot je denimo naziv častnega konzula kneževine Monako.
Gotovo. Naziv, ki ga omenjate, mi resda ne vzame časa, ker pri tem ni velikih izzivov, občasno pa se družim z drugimi častnimi konzuli, ki delujejo v Sloveniji. Gre za zelo zanimivo družbo.

Gre tudi za članstvo v trilateralni komisiji, tudi tam srečujete zanimive in vplivne ljudi iz zelo različnih držav.
Drži. Nekaj let sem član trilateralne komisije oziroma njenega evropskega izvršnega odbora. Dolgo ga je denimo vodil Jean-Claude Trichet, nekdanji guverner Evropske centralne banke. Gre za stičišče med gospodarstvom, kulturo, mediji in politiko, razpravljamo o različnih tematikah, kakršne so ustvarjanja boljšega sveta, več demokracije ali liberalizma. Srečanja so enkrat do dvakrat letno, spoznal sem ogromno velikih in pomembnih ljudi, ki so ne le izjemni, temveč tudi zelo normalni in skromni.

Za kako veliko organizacijo gre?
V evropski veji je med 120 in 150 članov. Vstop je možen le s povabilom, plačujemo poseben prispevek. Obravnavamo tudi megatrende, ki bi lahko zaznamovali prihodnost, kot so digitalizacija, umetna inteligenca, geopolitika, trendi, ki bodo vplivali na mlade. Leta 2018 – le leto zatem, ko sem se pridružil zgodbi – smo organizirali izjemno odmevno srečanje v Ljubljani. Prišli so vsi evropski člani, še danes velja za eno najbolje organiziranih srečanj v Evropi.

Vir: Delo