V ponedeljek, 30. septembra 2024, smo bili v Goriški knjižnici v okviru osrednjega dogodka #športajmoinberimo 2024 (v nadaljevanju #ŠIB) in Evropskemu tednu športa 2024 del izjemne zgodbe – srečanja, ki ga bo vsak udeleženec verjetno pomnil kar nekaj časa, predvsem zaradi športnih gostov – dveh vrhunskih športnikov, olimpijcev, ki sta s svojo navzočnostjo, visoko stopnjo empatije, športnim znanjem in izkušnjami, mlade in perspektivne športnike/dijake Biotehniške šole Nova Gorica ter tudi ostale prisotne na dogodku, popeljala v svet profesionalnega športa, v njegovo zakulisje ter v njun osebni svet in življenje.
S tem sta pokazala, kako velika prvaka sta, kljub vsej svoji preprostosti in dostopnosti. Z nami sta bila olimpijska prvakinja v Judu z OI v Parizu 2024, Andreja Leški ter slovenski reprezentant in večkratni prejemnik medalj evropskih in drugih velikih prvenstev v odbojki ter tudi olimpijski reprezentant v tej športni disciplini, Dejan Vinčić. Pogovor je vodila Tina Podgornik, koordinatorica prireditev Goriške knjižnice, ki je v letih 2024 in 2025 tudi nosilka projekta #ŠIB za bralni del.
Ob začetku dogodka so zbrane pozdravili Peter Dokl, predstavnik Olimpijskega komiteja Slovenije, ki je poudaril pomen projekta #ŠIB in kaj želimo z njim doseči. Prisotne je nato nagovoril Miran Műllner, predsednik športne zveze Nova Gorica in predstavnik regijske razvojne pisarne OKS Nova Gorica, ki je predstavil pomen športnega udejstvovanja in formalnega izobraževanja mladih, navzoče pa je pozdravila tudi Irena Škvarč, direktorica knjižnice, ki je prav tako poudarila pomen športa pri mladih ter dodala, da je zelo pomembno, da med športom, branjem in bralno kulturo vedno znova iščemo vzporednice ali druge povezave, saj le tako uspešno širimo svoja obzorja in tudi rastemo.
Andreja Leški prihaja iz Kopra. Živi v Ljubljani. V glavno mesto jo je pripeljala želja po napredovanju v judu. Je dobitnica dvanajstih medalj iz tekmovanj Grand Prix in Grand Slam ter prejemnica bronaste medalje mladinskega svetovnega prvenstva leta 2015, junija 2021 pa je s srebrno medaljo v judu postala svetovna podprvakinja v kategoriji do 63 kilogramov. Z judom se ukvarja od 6. leta starosti. Sledila je zgledu svojega sorodnika in pri tej odločitvi vztraja že več kot 20 let. Čeprav je svojemu športu zelo predana, ima tudi druge konjičke. Zaključila je študij ekonomije, rada ima glasbo, v praksi pa tudi že spretno uporablja pridobljeno znanje iz poslovne informatike. Andreja je v Parizu na poletnih OI 2024 osvojila zlato olimpijsko medaljo. V finalu v kategoriji do 63 kg je premagala nasprotnico iz Mehike, v polfinalu pa olimpijsko prvakinjo iz Francije in tako domov prinesla zlato olimpijsko odličje, na katero je zelo ponosna – in mi tudi!
Andreja je iskrena, direktna, polna energije in inteligentna mlada šampionka, ki je na zastavljena vprašanja odgovarjala samozavestno in prisotnim mladim športnicam in športnikom podala marsikakšen dober nasvet. Andreja pravi, da v športu rasteš in dosegaš rezultate predvsem takrat, ko si mu predan, ga imaš enostavno rad in ko čutiš, da je to tvoja disciplina – da si del nje in obratno. Rada poseže tudi po knjigi, ki ji pomeni sprostitev pred treningi ali takrat, ko jo enostavno potrebuje. Spomni se knjige Mali princ francoskega pisatelja Saint-Exupéryja, za katero pravi, da ji je s prigodami glavnega junaka marsikdaj pravilno in dobro svetovala. Andreja pove, da je pomembno, da mladi in perspektivni športniki pridobijo in zaključijo formalno izobraževanje, saj je dobro vedno imeti pri strani tudi rezervni načrt, v primeru, da gre kaj narobe. Judo je njeno življenje. Filozofijo tega športa – razvijanje svojega telesa in njegovih fizičnih zmogljivosti, uma in duha, lepega vedenja, bontona, spoštovanja in medsebojnega razumevanja skuša uporabiti tudi v vsakdanjem življenju in to ji tudi uspeva. Prisotnim mladim športnikom bi pri uresničevanju njihove kariere svetovala predvsem to, da ostajajo zvesti sebi ter zastavljenim ciljem in da v to tudi verjamejo.
Dejan Vinčić je slovenski odbojkar, ki igra za Alpacem Kanal in reprezentanco Slovenije. S slovensko odbojkarsko reprezentanco je bil trikrat podprvak evropskega prvenstva v odbojki, v letih 2015, 2019 in 2021. Prvič je za slovensko reprezentanco zaigral leta 2015 z vpoklicem v reprezentanco Slovenije za Evropsko ligo, kjer je Slovenija osvojila zlato medaljo. Prejel je tudi dve individualni nagradi; med drugim tudi imenovanje za najkoristnejšega igralca. Z reprezentanco je letos poleti nastopil na OI v Parizu, kjer so dosegli še en vrhunski rezultat – 5. mesto. Na Dejana in na slovensko odbojkarsko reprezentanco smo izjemno ponosni. Novogoričani pa nanj mogoče celo malce več, saj je naš someščan, s svojo družino namreč živi prav v Novi Gorici, česar smo seveda zelo veseli!
Dejan je odbojki predan že od malih nog, čeprav se je v otroštvu preizkusil tudi v drugih športih. Danes je izjemno ponosen na svoje rezultate v tem ekipnem športu. V ekipi jih dosega na položaju podajalca. V začetku si ni mislil, da bo igral ali obstal na tej poziciji. Včeraj se je pošalil, ko je dejal, da si skoraj vsi, ki stopijo v odbojkarsko ekipo, želijo biti napadalci. Največkrat se ne izide tako, kot bi si želeli in tako se zgodi tudi v življenju. Treba je vztrajati, ostati zbran in osredotočen na to, kar si zares želiš. Rezultati bodo prišli z delom in trudom. Zgodi se namreč lahko, da kljub dobrim namenom, ne gre vse po načrtu. Poškodbe so del športa in treba jih je sprejeti ter predelati, da lahko z dvignjeno glavo greš naprej. Dejan pove, da v preteklosti ni velikokrat posegel po knjigi. Danes pa večkrat obišče knjižnico skupaj s sinčkom, ki obiskuje drugi razred in pove, da je Miška Tipa skupaj z njim prebral prav pred kratkim in da ga branje z otroki zelo osrečuje. Že od vedno pa so mu bile všeč športne biografije, ker ga zanima psihologija športa in športnikov, njihovo razmišljanje ter identiteta posameznika – športnika v različnih športnih disciplinah. Dejan z mladimi športniki sodeluje v okviru odbojkarskih kampov, kjer se že kalijo mladi odbojkarski upi, a poudari, da pri tem ne dela razlik med dobrimi in manj dobrimi ter da nikogar ne zavrne, saj se forma športnika stopnjuje postopoma in da si vsak zasluži biti viden. Šport na takšnem nivoju mora biti vsem enako dostopen ter pomeniti sprostitev in zdrav odklop in ne še eno obveznost v polnem vsakdanjem urniku. Športne obveznosti se stopnjujejo z leti, ko šport postane prva izbira in predvsem način življenja. Dejan se strinja z Andrejo, da je prav, da mladi perspektivni športniki pridobijo tudi formalno izobrazbo. Športniki so ambasadorji in s tem tudi večkrat izpostavljeni medijem, zato je prav, da so razgledani. Pri tem seveda pomaga tudi kakšna dobra knjiga. Mladim športnikom na dogodku je kot Andreja svetoval, naj ostanejo zvesti sebi in svojim ciljem, a naj si pri tem dovolijo tudi sanjati.
.jpeg)
Dijaki od vsega posrkanega niso postavljali dodatnih vprašanj, Dejan pa je ob koncu dogodka vprašal Andrejo, kje je sedaj spravljeno njeno zlato olimpijsko odličje. Andreja pove, da ga ima v Ljubljani in da je danes izjemoma na obisku brez njega, saj je na dogodek prišla iz Kopra, sicer bi ga imela s seboj. Dejan pa je na Tinino pobudo povedal, da bodo v kratkem vsa njegova odličja zbrana na enem mestu, sedaj »domujejo« na več krajih, ponosno jih nosijo pa tudi njegovi otroci, ki so hkrati njegov največji dosežek.
Tina Podgornik je ob koncu dogodka prebrala še zaključno misel anonimnega avtorja, ki pravi: »Vaš najnevarnejši nasprotnik je drobceni notranji glasek, ki želi, da odnehate.« Temu pa dodala še naslednje: »Zato … Stisnite zobe na vseh področjih, utišajte ta glas, pojdite naprej in vztrajate! Tako v športu kot v branju, učenju in življenju!«
V okviru dogodka je bilo v priložnostnem kotičku razstavljeno tudi gradivo knjižnih priporočil #ŠIB od januarja 2024 dalje.
Naslednja postaja karavane #ŠIB je Univerzitetna knjižnica Maribor. Se že veselimo!
Ob začetku dogodka so zbrane pozdravili Peter Dokl, predstavnik Olimpijskega komiteja Slovenije, ki je poudaril pomen projekta #ŠIB in kaj želimo z njim doseči. Prisotne je nato nagovoril Miran Műllner, predsednik športne zveze Nova Gorica in predstavnik regijske razvojne pisarne OKS Nova Gorica, ki je predstavil pomen športnega udejstvovanja in formalnega izobraževanja mladih, navzoče pa je pozdravila tudi Irena Škvarč, direktorica knjižnice, ki je prav tako poudarila pomen športa pri mladih ter dodala, da je zelo pomembno, da med športom, branjem in bralno kulturo vedno znova iščemo vzporednice ali druge povezave, saj le tako uspešno širimo svoja obzorja in tudi rastemo.
Andreja Leški prihaja iz Kopra. Živi v Ljubljani. V glavno mesto jo je pripeljala želja po napredovanju v judu. Je dobitnica dvanajstih medalj iz tekmovanj Grand Prix in Grand Slam ter prejemnica bronaste medalje mladinskega svetovnega prvenstva leta 2015, junija 2021 pa je s srebrno medaljo v judu postala svetovna podprvakinja v kategoriji do 63 kilogramov. Z judom se ukvarja od 6. leta starosti. Sledila je zgledu svojega sorodnika in pri tej odločitvi vztraja že več kot 20 let. Čeprav je svojemu športu zelo predana, ima tudi druge konjičke. Zaključila je študij ekonomije, rada ima glasbo, v praksi pa tudi že spretno uporablja pridobljeno znanje iz poslovne informatike. Andreja je v Parizu na poletnih OI 2024 osvojila zlato olimpijsko medaljo. V finalu v kategoriji do 63 kg je premagala nasprotnico iz Mehike, v polfinalu pa olimpijsko prvakinjo iz Francije in tako domov prinesla zlato olimpijsko odličje, na katero je zelo ponosna – in mi tudi!
Andreja je iskrena, direktna, polna energije in inteligentna mlada šampionka, ki je na zastavljena vprašanja odgovarjala samozavestno in prisotnim mladim športnicam in športnikom podala marsikakšen dober nasvet. Andreja pravi, da v športu rasteš in dosegaš rezultate predvsem takrat, ko si mu predan, ga imaš enostavno rad in ko čutiš, da je to tvoja disciplina – da si del nje in obratno. Rada poseže tudi po knjigi, ki ji pomeni sprostitev pred treningi ali takrat, ko jo enostavno potrebuje. Spomni se knjige Mali princ francoskega pisatelja Saint-Exupéryja, za katero pravi, da ji je s prigodami glavnega junaka marsikdaj pravilno in dobro svetovala. Andreja pove, da je pomembno, da mladi in perspektivni športniki pridobijo in zaključijo formalno izobraževanje, saj je dobro vedno imeti pri strani tudi rezervni načrt, v primeru, da gre kaj narobe. Judo je njeno življenje. Filozofijo tega športa – razvijanje svojega telesa in njegovih fizičnih zmogljivosti, uma in duha, lepega vedenja, bontona, spoštovanja in medsebojnega razumevanja skuša uporabiti tudi v vsakdanjem življenju in to ji tudi uspeva. Prisotnim mladim športnikom bi pri uresničevanju njihove kariere svetovala predvsem to, da ostajajo zvesti sebi ter zastavljenim ciljem in da v to tudi verjamejo.
Dejan Vinčić je slovenski odbojkar, ki igra za Alpacem Kanal in reprezentanco Slovenije. S slovensko odbojkarsko reprezentanco je bil trikrat podprvak evropskega prvenstva v odbojki, v letih 2015, 2019 in 2021. Prvič je za slovensko reprezentanco zaigral leta 2015 z vpoklicem v reprezentanco Slovenije za Evropsko ligo, kjer je Slovenija osvojila zlato medaljo. Prejel je tudi dve individualni nagradi; med drugim tudi imenovanje za najkoristnejšega igralca. Z reprezentanco je letos poleti nastopil na OI v Parizu, kjer so dosegli še en vrhunski rezultat – 5. mesto. Na Dejana in na slovensko odbojkarsko reprezentanco smo izjemno ponosni. Novogoričani pa nanj mogoče celo malce več, saj je naš someščan, s svojo družino namreč živi prav v Novi Gorici, česar smo seveda zelo veseli!
Dejan je odbojki predan že od malih nog, čeprav se je v otroštvu preizkusil tudi v drugih športih. Danes je izjemno ponosen na svoje rezultate v tem ekipnem športu. V ekipi jih dosega na položaju podajalca. V začetku si ni mislil, da bo igral ali obstal na tej poziciji. Včeraj se je pošalil, ko je dejal, da si skoraj vsi, ki stopijo v odbojkarsko ekipo, želijo biti napadalci. Največkrat se ne izide tako, kot bi si želeli in tako se zgodi tudi v življenju. Treba je vztrajati, ostati zbran in osredotočen na to, kar si zares želiš. Rezultati bodo prišli z delom in trudom. Zgodi se namreč lahko, da kljub dobrim namenom, ne gre vse po načrtu. Poškodbe so del športa in treba jih je sprejeti ter predelati, da lahko z dvignjeno glavo greš naprej. Dejan pove, da v preteklosti ni velikokrat posegel po knjigi. Danes pa večkrat obišče knjižnico skupaj s sinčkom, ki obiskuje drugi razred in pove, da je Miška Tipa skupaj z njim prebral prav pred kratkim in da ga branje z otroki zelo osrečuje. Že od vedno pa so mu bile všeč športne biografije, ker ga zanima psihologija športa in športnikov, njihovo razmišljanje ter identiteta posameznika – športnika v različnih športnih disciplinah. Dejan z mladimi športniki sodeluje v okviru odbojkarskih kampov, kjer se že kalijo mladi odbojkarski upi, a poudari, da pri tem ne dela razlik med dobrimi in manj dobrimi ter da nikogar ne zavrne, saj se forma športnika stopnjuje postopoma in da si vsak zasluži biti viden. Šport na takšnem nivoju mora biti vsem enako dostopen ter pomeniti sprostitev in zdrav odklop in ne še eno obveznost v polnem vsakdanjem urniku. Športne obveznosti se stopnjujejo z leti, ko šport postane prva izbira in predvsem način življenja. Dejan se strinja z Andrejo, da je prav, da mladi perspektivni športniki pridobijo tudi formalno izobrazbo. Športniki so ambasadorji in s tem tudi večkrat izpostavljeni medijem, zato je prav, da so razgledani. Pri tem seveda pomaga tudi kakšna dobra knjiga. Mladim športnikom na dogodku je kot Andreja svetoval, naj ostanejo zvesti sebi in svojim ciljem, a naj si pri tem dovolijo tudi sanjati.
Dijaki od vsega posrkanega niso postavljali dodatnih vprašanj, Dejan pa je ob koncu dogodka vprašal Andrejo, kje je sedaj spravljeno njeno zlato olimpijsko odličje. Andreja pove, da ga ima v Ljubljani in da je danes izjemoma na obisku brez njega, saj je na dogodek prišla iz Kopra, sicer bi ga imela s seboj. Dejan pa je na Tinino pobudo povedal, da bodo v kratkem vsa njegova odličja zbrana na enem mestu, sedaj »domujejo« na več krajih, ponosno jih nosijo pa tudi njegovi otroci, ki so hkrati njegov največji dosežek.
Tina Podgornik je ob koncu dogodka prebrala še zaključno misel anonimnega avtorja, ki pravi: »Vaš najnevarnejši nasprotnik je drobceni notranji glasek, ki želi, da odnehate.« Temu pa dodala še naslednje: »Zato … Stisnite zobe na vseh področjih, utišajte ta glas, pojdite naprej in vztrajate! Tako v športu kot v branju, učenju in življenju!«
V okviru dogodka je bilo v priložnostnem kotičku razstavljeno tudi gradivo knjižnih priporočil #ŠIB od januarja 2024 dalje.
Naslednja postaja karavane #ŠIB je Univerzitetna knjižnica Maribor. Se že veselimo!
.JPG)
