Robert Renner: Prej z morja, da bi lahko gledal olimpijske igre

Kakšen odnos imata mama in vrhunski športnik? Kaj ju na poti do uspeha poveže in kakšna so športnikova pričakovanja pred letošnjimi olimpijskimi igrami v Riu? Serijo pogovorov z olimpijci in njihovimi mamami začenjamo z atletom Robertom Rennerjem in njegovo mamo Brigito.

Dvaindvajsetletni Celjan velja za enega najbolj perspektivnih skakalcev ob palici na svetu. Mlajši mladinski svetovni prvak, evropski prvak med mlajšimi člani in slovenski rekorder (5,70 m) ima z mamo odličen odnos – v njej ima oporo že odkar se je odločil za šport. Njegovi rezultati so že od začetka napovedovali obetavno kariero, ves čas je stopnjeval izide, a potem je nekega dne prišla daljša kriza. »Ni in ni mi steklo, čeprav sem vedel, da sem sposoben več. Takrat je bila mamina podpora še posebej pomembna. Neprecenljiva,« je povedal Renner, njegova mama pa je dodala, da so bili to trenutki, ko je bilo težko vsem, ne le Robertu: »Smo pa verjeli vanj in mu ves čas dajali energijo, da je vztrajal. Če bi se poškodoval bi bilo drugače, tako pa mu pač ni in ni šlo. In ko se to ponavlja, zna biti psihološko zelo naporno. Toda fant je vztrajal, pokazal pravi karakter in uspel.«

Palice v avto in v Lille po zlato kolajno
Brigita in Robert sta si bila edina, da ju je na športni poti najbolj povezalo svetovno prvenstvo za mlajše mladince leta 2011 v francoskem Lillu. Razlog je bil tudi precej praktične narave – Roberta je bilo zaradi predhodnih izkušenj strah, da bi se palice na (letalski) poti v Francijo kje izgubile. »Pa smo jih raje dali kar na avto in mu jih potem v Lillu predali kar osebno. Tako je bil lahko prepričan, da jih bo dobil in ga med potjo na do tedaj najbolj pomembno tekmo njegove kariere to ni obremenjevalo,« se je spomnila mama. Popotniški podvig je bil kot kaže koristen – Robert se je domov vrnil z zlatom okrog vratu.   
 
»Pogovor« možen tudi brez besed
Mama je, ne le zaradi rezultatov, zelo ponosna na svojega sina in čeprav njegova atletska disciplina na prvi pogled izgleda nevarna je ni bilo nikdar strah. »Začel je zelo mlad, zato smo, če nas je bilo sploh kdaj strah, zelo hitro opravili s tem,« je povedala in dodala, da imata s sinom pristen odnos, ki sicer ne temelji vedno na veliko besedah: »Največkrat že brez njih točno vem, kako se Robert počuti in kako pristopiti k položaju. Če bi mu preveč govorila, bi to lahko dojel kot pritisk (smeh).«
 
O glasni podpori in gorah športne opreme
Na tribunah je mama zelo glasna, pa tudi ob uspehih je veselje zelo jasno izraženo. »Večkrat sem najglasnejša na tribuni, ob uspehih ga tudi močno objamem, čeprav vem, da tega nima najbolj rad (smeh). Res je lepo videti svojega otroka, ki uspe in vsem pokaže, da zna in zmore,« je povedala. Robert je dodal, da to podporo izjemno ceni, a hudomušno pristavil, da mama ne more biti dovolj glasna, da bi lahko zmotila njegovo koncentracijo. Mama in sin sta nasmejala drug drugega tudi ob vprašanju o gorah športne opreme, s katero sta se oba srečala tekom Robertove športne kariere. »Tega je res veliko, a s tem nimam prav nobenega problema,« je povedala mama, Robert pa je v nasmehu pristavil: »Res sem ji hvaležen za to, bi jo pa spomnil, da mi počasi že zmanjkuje majic …« 
 
V Rio po finale, a če bo možnost za še kaj več ...
Igre v Riu pa bodo za Rennerja prve v karieri. Po lanskem finalu na svetovnem prvenstvu v Pekingu, kjer je bil z državnim rekordom 13., želi v Braziliji dosežek vsaj ponoviti. »Osebni cilji pa so še precej višji,« je povedal fant, čigar vzornik je legendarni Ukrajinec Sergej Bubka, svoj prvi (bežen) olimpijski spomin pa ima na Atene 2004. »Precej bolje se sicer spomnim Pekinga. Bili smo na morju, pa sem želel iti predčasno domov,« se je spomnil. »Želja je bila res velika, pa smo mu jo omogočili,« se je nazaj ozrla mama Brigita in potrdila njegove besede, da je ves čas verjel, da bo nekoč olimpijec, da pa si ni predstavljal, da bo tako zahtevno: »Že nasploh so le redki deležni te časti, v našem športu pa so res tudi zelo zaostrene norme. Par iger nazaj je bilo precej nižje, zato si štejem še v večjo čast, da bom zraven.«