Po uspešni izvedbi zimskih olimpijskih iger in paraolimpijskih iger se Pjongčang poslavlja od svetovne športne družine. Začenja se preštevanje učinkov iger, predvsem pa čakanje na turiste, ki naj bi v bodoče uporabljali olimpijska prizorišča v rekreativne namene. Pričakovanja so velika, čas pa bo razkril, ali se bodo uresničila.
S koncem iger bodo hitro pozabljeni ruski suspenz z olimpijskih in paraolimpijskih iger ter takšna in drugačna zbliževanja s Severno Korejo, ki so jih spremljali združena ženska hokejska ekipa, skupni nastopi na olimpijskem stadionu in druge novice. Prihaja ekonomska preračunljivost in upanje na denarne prilive.
Vodja organizacijskega komiteja iger Lee Beom-hee je vesel napovedi različnih institucij, da naj bi se dolgoročno tako ali drugače nabrali gospodarski učinki iger v višini 45 milijard evrov. S tem bi v Južni Koreji kar štirikrat presegli vložek v prireditev, ki je bil z 11 milijardami evrov pogosto tarča ostrih kritik.
Po drugi strani bodo za vzdrževanje objektov in prog potrebna nova sredstva, predvidoma okrog 15 milijonov evrov na leto, zato je s trajnostnega vidika za Pjongčang rešitev le velik porast turizma. Pri tem se lokalne oblasti, pa tudi turistične zveze v Seulu, trudijo, da bi gorato regijo predstavili kot kraj, ki nudi priložnost za celoletne obiske. Če se bodo načrti izšli, bodo zelo zadovoljni tudi pri Mednarodnem olimpijskem komiteju, kjer ves čas izpostavljajo trajnostni pomen pri organizaciji iger.
Instituti v Seulu so prepričani, da bo z igrami zagon dobila cela Južna Koreja, ne le olimpijska provinca, veliko pa naj bi ob neposrednem trženju, ki je bilo posledica organizacije iger, pripomogel tudi izboljšan ugled po uspešno izpeljanih prireditvah.
Samo letos naj bi Južno Korejo po nekaterih napovedih obiskalo dva milijona turistov več kot lani, ko so jih našteli 13,33 milijona.
Pred Korejci je prav napeto obdobje čakanja. Država ima namreč za seboj že slabo športno-gospodarsko izkušnjo z azijskih iger leta 2014 v Incheonu, kjer se napovedi o gospodarskem učinku niso uresničile in posledično je bila prireditev finančno gledano pravi polom. Olimpijski izplen pa naj bi bil po mnenju poznavalcev vendarle večji, tudi zaradi dejstva, da je Mok vseskozi hvalil prizorišča in regijo.
To posebej velja za prizorišča alpskega smučanja, kot vadbeni centri pa se ponujajo steza za hitrostno drsanje in hokejski dvorani, o katerih so prav tako govorili v presežnikih. Prav smučarske proge in pripadajoča infrastruktura naj bi se razvili v nekakšno zimsko-športno meko na skrajnem vzhodu Azije.
Izrednega pomena je po mnenju strokovnjakov v Južni Koreji tudi dejstvo, da je Gangwon v olimpijski regiji zaradi iger dobil novo železniško in cestno povezavo s Seulom in letališčem. V Pjongčangu pa pričakujejo tudi, da bodo prizorišča iger postala nacionalni centri za vadbo domačih reprezentanc.
Kim Yong-chul iz regionalne vlade ob tem dodaja, da je interes za razvoj športa v Južni Koreji velik, zato si bodo morale lokalne in državne oblasti razdeliti tudi del bremena pri financiranju in vzdrževanju športne infrastrukture.
Da so odlični organizatorji, so Korejci že dokazali, zato napovedujejo tudi nova tekmovanja na najvišji ravni, saj imajo na voljo nova sodobna tekmovališča in prepotrebno organizacijsko znanje
Vodja organizacijskega komiteja iger Lee Beom-hee je vesel napovedi različnih institucij, da naj bi se dolgoročno tako ali drugače nabrali gospodarski učinki iger v višini 45 milijard evrov. S tem bi v Južni Koreji kar štirikrat presegli vložek v prireditev, ki je bil z 11 milijardami evrov pogosto tarča ostrih kritik.
Po drugi strani bodo za vzdrževanje objektov in prog potrebna nova sredstva, predvidoma okrog 15 milijonov evrov na leto, zato je s trajnostnega vidika za Pjongčang rešitev le velik porast turizma. Pri tem se lokalne oblasti, pa tudi turistične zveze v Seulu, trudijo, da bi gorato regijo predstavili kot kraj, ki nudi priložnost za celoletne obiske. Če se bodo načrti izšli, bodo zelo zadovoljni tudi pri Mednarodnem olimpijskem komiteju, kjer ves čas izpostavljajo trajnostni pomen pri organizaciji iger.
Instituti v Seulu so prepričani, da bo z igrami zagon dobila cela Južna Koreja, ne le olimpijska provinca, veliko pa naj bi ob neposrednem trženju, ki je bilo posledica organizacije iger, pripomogel tudi izboljšan ugled po uspešno izpeljanih prireditvah.
Samo letos naj bi Južno Korejo po nekaterih napovedih obiskalo dva milijona turistov več kot lani, ko so jih našteli 13,33 milijona.
Pred Korejci je prav napeto obdobje čakanja. Država ima namreč za seboj že slabo športno-gospodarsko izkušnjo z azijskih iger leta 2014 v Incheonu, kjer se napovedi o gospodarskem učinku niso uresničile in posledično je bila prireditev finančno gledano pravi polom. Olimpijski izplen pa naj bi bil po mnenju poznavalcev vendarle večji, tudi zaradi dejstva, da je Mok vseskozi hvalil prizorišča in regijo.
To posebej velja za prizorišča alpskega smučanja, kot vadbeni centri pa se ponujajo steza za hitrostno drsanje in hokejski dvorani, o katerih so prav tako govorili v presežnikih. Prav smučarske proge in pripadajoča infrastruktura naj bi se razvili v nekakšno zimsko-športno meko na skrajnem vzhodu Azije.
Izrednega pomena je po mnenju strokovnjakov v Južni Koreji tudi dejstvo, da je Gangwon v olimpijski regiji zaradi iger dobil novo železniško in cestno povezavo s Seulom in letališčem. V Pjongčangu pa pričakujejo tudi, da bodo prizorišča iger postala nacionalni centri za vadbo domačih reprezentanc.
Kim Yong-chul iz regionalne vlade ob tem dodaja, da je interes za razvoj športa v Južni Koreji velik, zato si bodo morale lokalne in državne oblasti razdeliti tudi del bremena pri financiranju in vzdrževanju športne infrastrukture.
Da so odlični organizatorji, so Korejci že dokazali, zato napovedujejo tudi nova tekmovanja na najvišji ravni, saj imajo na voljo nova sodobna tekmovališča in prepotrebno organizacijsko znanje
.jpg)
