S slavnostno akademijo se bodo nocoj poklonili 120-letnici rojstva olimpionika, sokola in izobraženca Leona Štuklja.
V mladih letih se je Leon Štukelj povsem posvetil športu in med drugim osvojil tri zlate olimpijske medalje, končal pa je tudi študij prava in bil pozneje sodnik. V starejših letih je bil promotor mlade samostojne slovenske države v svetu, med drugim je bil ena glavnih osebnosti otvoritvene slovesnosti olimpijskih iger leta 1996 v Atlanti.
Štukelj, ki je zadnjo veliko medaljo osvojil že v zrelih letih kot 38-letni pravnik, je za svoje dosežke in zavezanost športnim načelom prejel številna priznanja, tudi olimpijski red za visoke zasluge v svetovnem športu in zvestobi olimpijskim načelom Pierra de Coubertaina. Skupaj z drugo slovensko telovadno legendo Mirom Cerarjem pa je leta 2011 postal prvi član slovenskega Hrama športnih junakov.
Štukelj je v Cankarjevem domu v Ljubljani 15. oktobra 1991 podpisal slovensko olimpijsko listino in s tem sodeloval tudi pri rojstvu samostojnega slovenskega olimpijskega gibanja. Kljub visoki starosti je bil tudi po dopolnjenem 95. letu starosti še vedno sposoben izvesti telovadne elemente, ki jih niso zmogli niti 80 let mlajši od njega.
Štukelj se je leta 1996 v Atlanti ob stoletnici OI moderne dobe na povabilo Mednarodnega olimpijskega komiteja udeležil slovesnega odprtja iger in bil eden glavnih zvezdnikov; kot najstarejšemu živečemu dobitniku olimpijskega zlata so mu gosti na čelu z ameriškim predsednikom Billom Clintonom navdušeno ploskali.
Toda v Atlanti si ni mogel v miru ogledati gimnastičnih in drugih športnih tekmovanj, saj so se želeli z njim pogovoriti številni slovenski in tuji novinarji, v ZDA živeči Slovenci in predstavniki njihovih združenj ter številni politiki, športniki in športni delavci. Tako je bilo tudi v naslednjem obdobju; dve leti pred smrtjo je leta 1997 obiskal še Los Angeles. Tam se OI leta 1932 ni mogel udeležiti. Jugoslovanska sokolska zveza zaradi pomanjkanja denarja namreč na igre ni mogla poslati celotne reprezentance.
Na slovesni skupščini Gimnastične zveze Slovenije 6. novembra 1997 v Ljubljani je odklonil listino za častno predsednikovanje tej športni organizaciji, ker je menil, da ga na sokolsko gibanje vežejo tako močne čustvene vezi, da v sedanji gimnastični zvezi te častne funkcije ne more sprejeti. "Zahvaljujem se vam za to pozornost, vendar pa vam moram povedati, kot sem vam tudi pisno obrazložil, da te časti ne morem sprejeti. Čustveno sem vezan na sokolsko gibanje, ki je bilo ustanovljeno kot odpor proti germanizaciji slovenskega naroda. Sedanja gimnastika nima tega nacionalnega naboja in globlje vsebine, ampak zgolj tekmovalni pomen," je svojo odločitev obrazložil Štukelj.
Po koncu aktivnega tekmovanja se je Štukelj posvetil sodniškemu delu, ki se mu je zapisal že v olimpijskem letu 1924. Najprej je deloval v Novem mestu, nato pa je bil premeščen v Lenart v Slovenskih Goricah. Hitro pa je dobil službo v Mariboru, kjer je živel do smrti 8. novembra 1999. Premestitev mu je omogočila nadaljevanje športne poti hkrati z opravljanjem sodniškega poklica. O dogodkih med drugo svetovno vojno in povojnih letih ni želel veliko govoriti. Med okupacijo je z grozo gledal prihod tujih sil, "v bratomorno vojno pa se nisem vtikal".
Kljub temu je bil po vojni mesec dni zaprt, ker so mu očitali, da je nagovarjal oficirje, da bi stopili v belo gardo. Bil je oproščen, vendar poslej sodniške službe ni mogel več opravljati. Šele leta 1952 je dobil službo, ki je zahtevala pravno izobrazbo, zaposlil se je pri mariborski gospodarski zbornici. Po ukinitvi zbornice leta 1965 je odšel v pokoj, vendar pa je pravnemu delu ostal zvest do 80. leta starosti.
V Mariboru je živel skupaj s 16 let mlajšo ženo Lidijo, s katero sta se poročila leta 1933. Bil je pradedek dvojčkov Helene in Andraža. Štukelj je imel hčerko edinko Lidijo, poročeno Pauko, ki sta jo starša povila leta 1937. Rad je imel opero in klasično glasbo. V Rovinju je leta 1956 kupil počitniško hišico, kjer je hčerko in druge otroke učil plavanja. Rad je plesal in je plesne vaje tudi vodil, smučal je in drsal.
V pozni starosti je telesno kondicijo ohranjal z vsakodnevnimi sprehodi. Pred drugo svetovno vojno je vozil avto, ki so mu ga Nemci zaplenili, novega pa ob skromni plači ni več kupil. Avto je bil šele na tretjem mestu med njegovimi priljubljenimi potovalnimi sredstvi. Na prvem mestu je bil vlak, na drugem pa letalo.
Dolga leta je bil odmaknjen od žarometov. V njegov mirni svet na Kersnikovi 1 v Mariboru je javnost stopila šele v njegovem zadnjem življenjskem obdobju, ko je pričel nenehno zvoniti telefon, vrstila so se vabila na številne prireditve in slovesnosti.
Štukelj, ki je zadnjo veliko medaljo osvojil že v zrelih letih kot 38-letni pravnik, je za svoje dosežke in zavezanost športnim načelom prejel številna priznanja, tudi olimpijski red za visoke zasluge v svetovnem športu in zvestobi olimpijskim načelom Pierra de Coubertaina. Skupaj z drugo slovensko telovadno legendo Mirom Cerarjem pa je leta 2011 postal prvi član slovenskega Hrama športnih junakov.
Štukelj je v Cankarjevem domu v Ljubljani 15. oktobra 1991 podpisal slovensko olimpijsko listino in s tem sodeloval tudi pri rojstvu samostojnega slovenskega olimpijskega gibanja. Kljub visoki starosti je bil tudi po dopolnjenem 95. letu starosti še vedno sposoben izvesti telovadne elemente, ki jih niso zmogli niti 80 let mlajši od njega.
Štukelj se je leta 1996 v Atlanti ob stoletnici OI moderne dobe na povabilo Mednarodnega olimpijskega komiteja udeležil slovesnega odprtja iger in bil eden glavnih zvezdnikov; kot najstarejšemu živečemu dobitniku olimpijskega zlata so mu gosti na čelu z ameriškim predsednikom Billom Clintonom navdušeno ploskali.
Toda v Atlanti si ni mogel v miru ogledati gimnastičnih in drugih športnih tekmovanj, saj so se želeli z njim pogovoriti številni slovenski in tuji novinarji, v ZDA živeči Slovenci in predstavniki njihovih združenj ter številni politiki, športniki in športni delavci. Tako je bilo tudi v naslednjem obdobju; dve leti pred smrtjo je leta 1997 obiskal še Los Angeles. Tam se OI leta 1932 ni mogel udeležiti. Jugoslovanska sokolska zveza zaradi pomanjkanja denarja namreč na igre ni mogla poslati celotne reprezentance.
Na slovesni skupščini Gimnastične zveze Slovenije 6. novembra 1997 v Ljubljani je odklonil listino za častno predsednikovanje tej športni organizaciji, ker je menil, da ga na sokolsko gibanje vežejo tako močne čustvene vezi, da v sedanji gimnastični zvezi te častne funkcije ne more sprejeti. "Zahvaljujem se vam za to pozornost, vendar pa vam moram povedati, kot sem vam tudi pisno obrazložil, da te časti ne morem sprejeti. Čustveno sem vezan na sokolsko gibanje, ki je bilo ustanovljeno kot odpor proti germanizaciji slovenskega naroda. Sedanja gimnastika nima tega nacionalnega naboja in globlje vsebine, ampak zgolj tekmovalni pomen," je svojo odločitev obrazložil Štukelj.
Po koncu aktivnega tekmovanja se je Štukelj posvetil sodniškemu delu, ki se mu je zapisal že v olimpijskem letu 1924. Najprej je deloval v Novem mestu, nato pa je bil premeščen v Lenart v Slovenskih Goricah. Hitro pa je dobil službo v Mariboru, kjer je živel do smrti 8. novembra 1999. Premestitev mu je omogočila nadaljevanje športne poti hkrati z opravljanjem sodniškega poklica. O dogodkih med drugo svetovno vojno in povojnih letih ni želel veliko govoriti. Med okupacijo je z grozo gledal prihod tujih sil, "v bratomorno vojno pa se nisem vtikal".
Kljub temu je bil po vojni mesec dni zaprt, ker so mu očitali, da je nagovarjal oficirje, da bi stopili v belo gardo. Bil je oproščen, vendar poslej sodniške službe ni mogel več opravljati. Šele leta 1952 je dobil službo, ki je zahtevala pravno izobrazbo, zaposlil se je pri mariborski gospodarski zbornici. Po ukinitvi zbornice leta 1965 je odšel v pokoj, vendar pa je pravnemu delu ostal zvest do 80. leta starosti.
V Mariboru je živel skupaj s 16 let mlajšo ženo Lidijo, s katero sta se poročila leta 1933. Bil je pradedek dvojčkov Helene in Andraža. Štukelj je imel hčerko edinko Lidijo, poročeno Pauko, ki sta jo starša povila leta 1937. Rad je imel opero in klasično glasbo. V Rovinju je leta 1956 kupil počitniško hišico, kjer je hčerko in druge otroke učil plavanja. Rad je plesal in je plesne vaje tudi vodil, smučal je in drsal.
V pozni starosti je telesno kondicijo ohranjal z vsakodnevnimi sprehodi. Pred drugo svetovno vojno je vozil avto, ki so mu ga Nemci zaplenili, novega pa ob skromni plači ni več kupil. Avto je bil šele na tretjem mestu med njegovimi priljubljenimi potovalnimi sredstvi. Na prvem mestu je bil vlak, na drugem pa letalo.
Dolga leta je bil odmaknjen od žarometov. V njegov mirni svet na Kersnikovi 1 v Mariboru je javnost stopila šele v njegovem zadnjem življenjskem obdobju, ko je pričel nenehno zvoniti telefon, vrstila so se vabila na številne prireditve in slovesnosti.
.jpg)
