April 2022

»Zavpila sem: »Toooooooooooooo!« in se zrušila na tla. Tisti trenutek me noge niso več držale. Telo se je sesedlo. To je bil krik olajšanja, krik odrešitve. Ne znam opisati, koliko emocij je šlo takrat skozi mojo glavo in v moje grlo. Ton krika je bil res visok. Samo zamižala sem, zakričala, stisnila pesti in se sesedla v tla. Dihala sem kot slon, mišice so začele trzati, jaz pa sem ležala v snegu in slišala samo svoje hropenje. Po glavi so se mi preganjale le misli o uspehu. Kakšen nor občutek. Kakšno olajšanje. V hipu se prepletejo občutki velike sreče in utrujenosti. A tisti trenutek je vse za teboj. Obstaja samo trenutek neskončnega olajšanja.«
Knjiga Peta olimpijada, pod katero sta podpisana Tadeja Brankovič in športni novinar Marjan Fortin, je več kot še ena knjiga o življenju športnice, je knjiga o notranji moči, ki jo šport posamezniku privzgoji prav takrat, ko ne  teče vse po načrtu. O notranji iskri veselja do življenja, ki jo šport  prebudi in neguje, ko se v življenju pojavijo bistveno pomembnejše težave, kot je npr. pozabljena puška na štartu tekme. Knjiga nas popelje v zgodbo, ki ni enostavna zgodba o uspehu, temveč izris predanosti, povezanosti, prizadevnosti in potrpežljivosti. V njej najdemo veliko iztočnic za pogovor z mladimi. Od športne priprave, usklajevanja šole in športa do finančne pismenosti in miselne moči v trenutkih nezgod, poškodb ali bolezni. Vsake olimpijske igre imajo svoj naboj. Če imaš kot športnik srečo, da se udeležiš kar štirih olimpijskih iger, ima potem peta, tista, na kateri tekmuješ za svoje življenje, popolnoma neprimerljiv pomen.
»Vsaka olimpijada je zame zmaga. Štiri olimpijske igre so merile rezultat na štoparici. Peta ne meri hitrosti. Naučila me je zavedanja, da je vse minljivo. Da smo minljivi tudi mi. Zato je potrebno živeti. Vsak dan, vsako minuto, vsak trenutek. Biti hvaležen za vse, kar imaš. Ni vse samoumevno. Treba je zaupati vase in se imeti rad. Se smejati in čutiti radost. Biti ponosen nase, ker ni vse samoumevno. Spoštovati sebe in vztrajati. Biti optimističen in pozitiven. Strahu reči adijo in dihati. Vse mine, vse se postavi tako, kot mora biti. A stati na koncu pete olimpijade na Olimpu, z zavedanjem, močjo in občutkom, da sem tu, je olimpijska medalja brez vrednosti.«

»Saj to je samo kup železja,« protestira na poti domov. Dedi odnese zložljivo kolo v lopo. »Mislim, da je to pravo zložljivo kolo kakega superagenta,« zašepeta.
»Še vedno?« se čudi Jakob.
Dedi prikima. »To sem domneval že takrat, ko sem ga odkril med nabiranjem robidnic,« mu pojasni. »Pravi agenti imajo vedno zložljivo kolo v prtljažniku. Za vsak primer.«
»In zdaj je moje?« se veseli Jakob. Dedi prikima.«
Slikanica Jakob in dedi kolesarita, ki jo podpisuje kot pisateljica in ilustratorka Karsten Teich, v slovenščino pa jo je prevedla Ema Andoljšek,  nas na iskrivi način popelje skozi vsakdanje teme. Jakob rad obišče dedija, ker ga ima rad. Namesto trgovine in slaščičarne je tam vrt in so muhe. Namesto bazena je tam jezero in do tja ni tako blizu. In ker dedi nima niti avtomobila, se določita za kolo. Tu se pa zgodba spremeni v pustolovščino. Medgeneracijsko sodelovanje, recikliranje, ponovna uporaba, ročne spretnosti, zelen planet, varnost v prometu, pa tudi  pogum, vztrajnost, zaupanje, povezanost, sodelovanje, odgovornost, skrb, sanje, domišljija. Slikanica je primerna podpora za medpredmetno povezovanje, saj je uporabna najmanj pri treh predmetih. Vsekakor je lahko zanimivo branje za mlade kolesarje, v šoli pa tudi dopolnilo pri pripravah na kolesarski izpit. Opozori na ključne pogoje varnega kolesarjenja: čelado, zavore, zvonec in svetilko, hkrati pa predstavlja tudi imeniten slikovni pripomoček, kako zakrpati in zamenjati predrto zračnico.  Tako bralce spodbudi  k samostojnemu raziskovanju okolice in ustvarjanju lastnih spominov. 
»Jakob dremlje. V polsnu se mu sanja. S svojim zložljivim kolesom vozi po Saturnovih obročih. Vedno v krogu, krog za krogom skozi večno noč. »V temi je treba vedno prižgati luč,« sliši dedovo šepetanje. »Jaz jo vedno, dedi,« mrmra Jakob, »da me od tam spodaj vedno lahko vidiš.«