Zgodba olimpijskih iger se začne v antični Grčiji, kjer so pred več kot tremi tisočletji nastale kot versko in športno praznovanje v čast bogovom. Iz teh skromnih, a slavnostnih začetkov v Olimpiji se je rodila tradicija, ki je prerasla v največji svetovni športni dogodek.
Začetek olimpijskih iger sega v antično Grčijo 1000 let pr.n.št. Igre so imele takrat kultni pomen v svetem kraju Olimpija in so se začele kot verska srečanja. Igre so prirejali na štiri leta, vedno v mesecu avgustu. Igre so se najprej začele z eno samo tekmo, na svojem višku pa so trajale pet dni in so vključevale naslednje panoge:
Najpomembnejša tekmovalna panoga je bila pentatlon-peteroboj (tek, skok v daljino, met diska, met kopja in rokoborba). Poleg športnih panog so izbrali tudi najboljšega trobentača in najboljšega glasnika. Odličja so zmagovalcem podelili šele zadnji dan iger. Tekmovalci in gledalci so bili lahko le moški, tekmovali so goli. Ženske niso smele sodelovati niti kot tekmovalke niti kot gledalke, imele pa so svoje ločeno tekmovanje v čast boginji Heri.
Pri antičnih tekmovanjih je bila zmaga veliko bolj pomembna, kot to predvideva kasnejša olimpijska filozofija Pierra de Coubertina. Zmaga je bila nadvse pomembna, poraz pa je bil tako rekoč sramota za celotno mestno državo.
Zmagovalci tekmovanj so prejeli številne ugodnosti:
Le po naključju se je ohranilo nekaj tedanjih dosežkov, saj jih niso mogli ne meriti ne štopati. Seznami zmagovalcev so nam znani šele od leta 776 pr.n.št., vendar so proučevalci starega veka dokazali, da segajo igre daleč nazaj v drugo tisočletje. Prvi zmagovalec, ki je zapisan v starih arhivih, je bil grški tekač Koreba.
Antične grške športne igre so bile pomemben gospodarski, kulturni in politični dogodek, olimpijske pa še posebej, saj so ob koncu 7. st. pr. n. št. postale vsegrška prireditev. Stadion je lahko gostil do 40.000 obiskovalcev.
Igre so prirejali več kot 1200 let, leta 391 n.št. pa je rimski cesar Teodozij I. uradno prepovedal vsa poganska čaščenja, med njimi tudi olimpijske igre, kar je tedaj pomenilo konec olimpijskega gibanja.
V srednjem veku je športno udejstvovanje po vsem svetu le počasi pridobivalo pomen, šele v 19. stoletju se je šport ponovno začel uveljavljati. Razvijati so se začele nove športne panoge, kot so golf, nogomet, tenis ter telovadba kot množičen šport.
Podroben pregled antičnih iger z bogatim slikovnim gradivom si lahko ogledate na uradni strani olimpijskih iger:
Največji pomen za razvoj olimpizma ima Pierre de Coubertin, v Parizu rojen potomec stare francoske družine. Že v mladih letih se je navduševal nas antičnimi olimpijskimi igrami. Njegova ideja je bila ponovno obuditi "plemeniti in viteški" način urjenja telesa v obliki amaterskega športa, ki mora biti samemu sebi nagrada. Idealnih vrednot športnih srečanj nikakor ne bi smeli skaliti z materialnimi nagradami za športnike niti z razmišljanjem o dobičku ali s športnimi kupčijami.
Coubertin je neutrudno iskal primeren forum, na katerem bi lahko populariziral svoje predstave o obnovi olimpijskih iger. Na kongresu leta 1894 na pariški Sorboni so soglasno sprejeli sklep o ponovni obuditvi olimpijskih iger v letu 1896, ki bi bile v Atenah, nato pa vsaka štiri leta v prestolnici druge države. Ustanovili so tudi Mednarodni olimpijski komite (MOK), ta pa je bil podlaga za ustanavljanje nacionalnih olimpijskih komitejev.
Na kongresu so sprejeli tudi nekatere druge odločitve, ki veljajo še danes:
Olimpijske simbole si lahko ogledate na spodnji povezavi:
