Januar 2022

»Od nekdaj vem, da je Björnstadski hokejski klub več kot samo klub. Ne verjamem v cilje in tabele, verjamem v znamenja in simbole. Mislim, da je bolj pomembno vzgajati človeška bitja kot pa zveznike. Ti pa tudi.«  

»Benji dolgo stoji pred ledno dvorano. S stopali globoko v snegu kadi v senci dreves. Hokej je igral vse življenje, iz mnogih razlogov, zaradi mnogih ljudi. Nekatere stvari od nas terjajo vse in izbira tega športa je podobna izbiri glasbenega inštumenta, pretežek je, da bi bil samo hobi. Nihče se nekega jutra ne zbudi in je na lepem violinist ali pianist svetovne klase, in enako velja za hokejiste; za kaj takega moraš biti vse življenje obseden. Hokej je nekaj, kar lahko prežame vso tvojo identiteto. Na koncu pa pusti osemnajstletnika stati pred ledno dvorano in razmišljati:«Kdo sem lahko, če nisem to?«

Odlomka iz romana Mi proti vam nam jasno nakažejo, da je tudi tokrat v središču zgodbe hokej in čustva, ki jih prebuja ta šport.  Nadaljevanje romana Mi smo medvedi je samostojna zgodba, ki je lahko hkrati tudi pripročnik upravljanja in vodenja športnega kluba ter spoznavanja vpliva političnih interesov tudi pri doseganja  športnih rezultatov in ne le funkcioniranju športnega kluba. Ob glavnem »junaku«, ki je Björnstadski hokejski klub, spoznamo preplet življenjskih poti mladih in odraslih, usod in odločitev, ki jim je skupna želja  biti del hokejskega sveta, v katerem so odraščali in živeli. Avtor obeh knjig je Fredrik Backman.

»Gre torej za zgodbo o športu in mladih, uspeha željnih hokejistih, zgodbo o neuspehih, denarju, politiki ter zgodbo o socialnih stiskah, iskanju in priznavanju spolne identitete, ženski vlogi v moškem poklicu in še kaj. Ob prebiranju knjige je raslo moje spoštovanje do vseh mladih športnikov, ki svoje življenje podrejajo visokim ciljem, ob tem pa doživljajo vso krutost tega sveta. In sem se še bolj zavedla, kako pomembna je vzgoja mladih ljudi v trdne, načelne in odgovorne posameznike.» Špela Bergoč, nekdanja perspektivna športnica, , športna pedagoginja, svetovalka na Zavodu RS za šport ter mama dveh mladih hokejistov.

» …Kdor ima rad šport, ve, da tekme ne odloči le tisto, kar se zgodi, ampak prav toliko tudi tisto, kar se ne. Strel, ki zadene vratnico, nepravilna sodniška odločitev, podaja, ki malce zgreši cilj. Vsaka razprava o športu se prej ali slej razdrobi na tisoče če-jev in deset tisoče ko-bi-le-jev.« Fredrik Backman, Mi proti vam.

»Nekega dne je Čarli našel luknjo. Ni mogel verjeti svojim očem. Luknja samo zanj!«

Kelly Canby je avtorica zgodbe  in ilustracij, te nadvse zanimive slikanice, ki nas povabi na razmišljanje o nepredstavljivem. Besedilo je v slovenske besede prevedla Tadeja Spruk.

»Sploh si nisem predstavljala, koliko premišljevanja je v meni spodbudila luknja vsakič, ko sem jo ponovno prebrala.  Spraševala sem se, kako prideš na idejo za zgodbo o luknji, o nečem praznem. Zanimivo, da glavni junak ali junakinja te nenavadne zgodbe ni princesa niti princ ali hudobna čarovnica, ni strašni zmaj niti niso palčki tisti, ki bi pričarali vtis pravljičnega, neobičajnega. Glavna junakinja je luknja. Čarli jo odkrije med svojim pohajkovanjem. Verjetno jih je do sedaj srečal že veliko, vendar nobene luknje ni opazil vse do trenutka, ki ga opisuje zgodba. Včasih najdemo, dobimo ali si podarimo reči, ki so nam všeč in se nam to zdi silno imenitno na prvi pogled, potem pa spoznamo, da tega v resnici ne potrebujemo ali nas celo moti. Luknja v žepu ali nahrbtniku res ni posebno praktična stvar. Fant iz zgodbe najdbo ponuja različnim ljudem in ugotavlja, kdo vse ne potrebuje luknje ali že ima svojo. Pri tem ne opazi, da je nekdo, ki bi jo potreboval, čisto blizu. Zajček, ki opazuje dečkovo ravnanje, ga spremlja na njegovi poti in si želi, da bi mu vrnil njegovo luknjo, saj je to njegovo zavetje in dom. Zgodba je v meni odprla celo paleto tem za pogovor z mladimi športniki in športnicami. Se ti je že zgodilo, da si pri igri spregledal/a nekoga ali je tebe kdo spregledal? Kako si se ob tem počutil/a? Kako si opozoril nase ali si čakal kot zajček v zgodbi? Kaj bi naredil na Čarlijevem mestu, če bi našel luknjo in ugotovil, da je ne potrebuješ. Bi jo kar takoj odvrgel ali bi skušal najti koga, ki jo potrebuje?« Nives Markun Puhan, športna pedagoginja babica, svetovalka na Zavodu RS za šolstvo.