Maj 2023

Bookerjev nagrajenec Roddy Doyle v svojem romanu Divjina obravnava sodobno družino, v kateri ob dveh bratih, očetu in mami biva tudi njuna polsestra – otrok iz očetovega prvega zakona. Šestletno Gráine je namreč zapustila mama, da bi lahko zaživela lastno življenje, saj »tiste ženske, kakršna sem bila prej, naenkrat ni bilo več. In zdelo se mi je, kot da ubijam sebe, kakršna sem bila prej.« (str. 146) Po dobrih desetih letih se izginula mama vrne iz New Yorka, da bi znova srečala svojo hčer. To v obeh sproži silovit čustveni vrtinec, saj njuno snidenje ni ravno prijetno. Sandra, Gráinina mačeha, se medtem s svojima sinovoma, desetletnim Tomom in dvanajstletnim Johnnyjem, umakne na zimski safari na Laponsko. Naporne vožnje s sanmi in skrb za haskije so fantoma, kljub naporom in ekstremnim naravnim razmeram, sicer prijetni - dokler v eni izmed ekskurzij ne izgine tudi njuna mama. Fanta jo začneta iskati na lastno pest, s čimer se že tako surove vremenske okoliščine zaostrijo in stopnjujejo na boj za življenje in smrt. Prepletanje akcijske pustolovščine na eni strani in zapletenih družinskih odnosov na drugi odpira vprašanje žrtvovanja in iskanja človeške bližine, ki jo uteleša ravno lik (neprisotne) matere. Roman je lahko spodbuda za raziskovanje bolj dostopnih vlečnih športov, primernih le za enega psa in vse letne čase. Prevedla ga je Sovretova nagrajenka Tina Mahkota. Knjiga je dobitnica znaka za kakovost zlata hruška 2022, ki ga podeljuje Mestna knjižnica Ljubljana, Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo.

Disciplinirani Nikolaj je »ves čas telovadil, nikoli mu ni bilo dovolj – vaj.« Nekega dne pa se ustaljeni red poruši, saj se od nekod prikrade tat. Nič materialno vrednega ni kradel, v resnici je bil še mnogo hujši - posameznikom je odtujeval dragocene drobnarije, s katerimi so si lepšali življenje: dojenčku ropotuljico, starki povečevalno steklo in siromaku praznični namizni prt. V dogajanje je posegel strumni Nikolaj, ki je ujel in pregnal »zahrbtnega, potuhnjenega tolovaja« in s tem znova vzpostavil prvotni red. Preprosto zgodbo odlikuje prosti verz in premišljen pesniški jezik, z besednimi poigravanji in za otroke manj znanim besediščem. Odločilno vlogo pri karakterizaciji imajo ilustracije Štefana Turka, saj je kradljivec upodobljen zgolj kot senca, Nikolaj pa je osredinjen v vsej svoji zunanji in notranji pokončnosti in moči. K telesnim vajam in identifikaciji z glavnim likom ne nagovarja samo njegova odločna drža, pač pa tudi posamezne vaje, upodobljene na začetku zgodbe in na spojnih listih.

Kolesarski as Matej Mohorič v Uvodni besedi zapiše navdihujoče misli o knjigah in branju: »Že od otroštva obožujem knjige in branje. Pravzaprav se mi zdi, da so mi prav knjige razširile obzorje in mi odprle vrata v svet. V knjižnicah, hramih civilizacije, so zbrane vse zgodbe tega sveta, vse znanje, ki ga svet premore, vse je na dosegu roke na neskončnih straneh dišečega papirja. Prebral sem stotero slikanic, otroških in mladinskih knjig, obveznega čtiva v šoli, pa romanov in kasneje še ogromno navdihujočih biografij, knjig o prehrani, treningu, knjig s področja športne psihologije, o življenju nasploh. Vsaka je postala košček v mozaiku tega, kar sem in kar po vsaki novi prebrani postanem – še boljša različica samega sebe.« (str. 9) Uroš Buh, vsestranski ustvarjalec, bibliotekar in sociolog kulture ter pisec člankov v različnih športnih revijah, v biografiji o Mateju Mohoriču presega klasičen življenjepis. Čeprav vključuje spomine iz otroštva in se življenjski lok vije do sedanjosti, vključuje poleg velikih kolesarskih tekmovanj tudi vpogled v življenjsko filozofijo in slog vrhunskega športnika, ki je poln težaških treningov in odrekanj. Mučna obdobja v kolesarjevi karieri so na drugi strani popestrena z zabavnimi anekdotami. Poglavja so kratka in hitro tekoča, priložen je tudi fotografski material